O enakosti in edinosti

Da bi se čutili osvobojenega, si včasih zaželimo smrt tistih, ki jih nimamo radi, in zgodi se, da si  poželimo nekoga, ki nam jih zakoni družine ali prijateljstva prepovedujejo poželeti. Če bi hoteli biti dosledni in udejanjati vsako svojo misel, bi torej morali ubijati in zapeljevati. Pa hvala bogu nimamo poguma. Strah, to lepo čustvo, tako čisto v svoji nesebičnosti, eno izmed redkih, ki jemlje svojo plemenitost naravnost iz trebuha. Udri, bodi, kolji, kdo je ta, ki bi mu najraje zavili vrat ali vsaj s sekiro raztreščili betico. Naj začnemo pri sosedu, ki preveč navija svojo tuptup glasbo, poštarju, ki nam ni prinesel pisma, ki ga čakamo že mesec dni, ženi, ki nas pošilja po kruh in mleko ali možu, ki smrdi po pivu. Ta lepota in neskončnost zlobe. Seveda ne, mi smo dobri ljudje. Strpna in razumna civilizirana bitja, kajti ko se človek enkrat spusti v umor, se mu kmalu tudi rop ne bo zdel več nič hudega, in od ropa je samo korak do pijančevanja, do nespoštovanja postnih dni, od tod pa do neolikanosti in zapravljanja časa. Če tako enkrat stopiš na kriva pota, nikoli ne veš, kje se boš ustavil. Koliko ljudi je stopilo na pot pogube s kakim umorom, ki se jim morda takrat ni zdel prav nič posebnega.

Ne, mi smo dobri ljudje. Strpna in razumna civilizirana bitja. Ne razburjamo se več zaradi bele ali rdeče preteklosti kakega človeka. Nekdo je nekaj  malega ukradel od koga drugega, samo, da ni nam, kdo drug je bil zaprt, samo da ni bil naš. Vse to je normalna  stvar.  Filmske zvezde so se naveličale razgrajati. Zanje se zanimajo samo še najstnice. Televizija živi od reklam in ne od  prepiranja za okroglimi mizami. Ne čudimo se več, če vojni zločinci ali trgovci z  mamili ali orožjem objavljajo spomine. Pomembno je le, da se stvar prodaja! Knjig ne kupujemo, oropali smo knjižnice. Rumeni  tisk beremo, ker je dovolj kratkočasen. Resnica je za nas preveč grozljiva. Šokirati buržuje? Razbiti tabuje? Beseda »rit« nas ne preplaši več, celo potrebna je za smeh v dvorani. Temu rečemo komercialni teater. Ogromno milo nam je umilo usta, da motnih oči blebetamo milne mehurčke.Vse je postalo vodeno in površno.Vsi smo postali enaki in nerazličnost je edina naša kvaliteta. Kako lepo je evropsko življenje, ki ga živimo ali pa ga živijo drugi namesto nas, saj je vseeno, glavno je, da naši otroci znajo reklame na pamet.  Obkrožili bomo vse, kar hočete, samo da bi živeli v miru, v svetu, ki je skladen sam s seboj. Danes so celo vojne pravične. Tako »zajebano« povprečni smo, mi lepi in dobri ljudje.

Zato se pazite tistih, ki vam svetujejo, da si povečajte prsi ali podaljšajte penis, in pazite se tistih, ki vam pravijo, da obiskujte gledališča, da pojdite gledat predstave, kjer vas učijo, da v vas živi še nekdo, nekdo, ki ne vzdihuje »ah« in »oh«, ampak zna govoriti, nekdo, ki ne spakuje gibov v rokah in nogah, ampak zna hoditi, nekdo, ki ima svojo pamet, ki ni enaka enakim, in, da ste vi tisti, ki bi lahko kot srce pognali to novo ustvarjeno telo v vas, da bi kri zaokrožila, da bi to bitje premaknilo roke, se dvignilo na noge, vam razparalo trebuh in zunaj vas spregovorilo tisti čarobni stavek iz Hudičevega semena: »I am alive«! Spoznajte svoje sovražnike. Pravilna sovražnost zbistri pamet. Zadavite svojo drugačnost. Ne hodite v teater. Če pa že, pa samo smejat. Kajti, mi smo samo strpna in razumna civilizirana bitja.