Vprašanje razmerja med filozofijo in gledališčem (ali uprizarjanjem) je po eni strani eno najstarejših vprašanj na sploh, o čemer priča znamenita Platonova prispodoba o votlini kot izrazito gledališka metafora. Po drugi strani pa se je to vprašanje pokazalo kot pomembno polje inovativnih raziskav, za kar gre vsaj deloma zahvala ravno Freddieju Rokemu. Filozofi in gledališčniki se v to novo polje vpisuje s pregledom štirih neposrednih srečanj filozofov in gledališčnikov, od srečanja Sokrata z Agatonom in Aristofanom v Platonovem Simpoziju pa do pogovora med Walterjem Benjaminom in Bertoltom Brechtom o kratkem besedilu Franza Kafke. Rokem se podrobno posveti kompleksnemu in tragičnemu razcepu Hamleta kot filozofa in gledališčnika, pa tudi intenzivni korespondenci med Friedrichom Nietzschejem in Augustom Strindbergom. Njegova raziskava se ukvarja tako z zgodbo kot tudi z zgodovinskim ozadjem, vrhunec pa doseže z razpravo o konceptu performativnega, kakor izhaja iz diskurzivnih praks filozofije in uprizoritvenih umetnosti.
A medtem ko Shakespeare nenehno prikazuje Polonija parodično in burkaško, je Hamlet pogosto predstavljen kot zmeden, a vendar povsem resen in zelo predan gledališčnik, vsaj iz lastne perspektive. Igranje vlog in njegove posledice so ena najpogosteje obravnavanih tem v Hamletu. Toda kot poudarjam v tej razpravi, Hamlet hkrati z gledališčenjem svojega razmišljanja in predstavljanjem svoje subjektivnosti z očitno performativnimi sredstvi, saj je njegova blaznost »zgolj zvijača«, gledališče uporablja tudi v povsem filozofske namene – tako zlasti uprizoritev Mišelovke –, da bi odkril, ali je duh govoril resnico. Gledališčenje samega sebe in filozofska raba gledališča sta za Hamleta dve plati iste medalje, obe pa prispevata k njegovi v smrt naravnani liminalnosti. Hamlet je tako filozof kot gledališčnik, a nezmožen jasnega razlikovanja med obojim.
- Freddie Rokem: Filozofi in gledališčniki
Freddie Rokem je zaslužni profesor na Oddelku za gledališče Univerze v Tel Avivu, kjer je med leti 2002 in 2006 deloval kot dekan Filozofske fakultete in med leti 2006 in 2016 zasedal stolico Emanuela Herzikowitza za umetnost 19. in 20. stoletja. Trenutno je Wiegelandov gostujoči profesor za gledališke in uprizoritvene študije na Univerzi v Chicagu. Je avtor številnih knjig, med njimi Jews and the Making of Modern German Theatre (2010, kot sourednik z Jeanette Malkin), Strindberg's Secret Codes (2004) in nagrajenega dela Performing History: Theatrical Representations of the Past in Contemporary Theatre (2000). Med leti 2006 in 2009 je deloval kot urednik revije Theatre Research International, med leti 2012 in 2017 pa tudi kot sourednik knjižne zbirke »Performance Philosophy« pri založbi Palgrave Macmillan; je tudi eden od ustanoviteljev izjemno hitro rastoče mednarodne mreže raziskovalcev s tem imenom. Freddie Rokem deluje tudi kot dramaturg.
Za slovenski prevod dela, ki je izšlo v zbirki TRANSformacije, je poskrbel Jernej Županič. Urednik je Gregor Moder, avtor spremne besede Mirt Komel.