Gustav Mahler se je kot eden izmed dvanajstih otrok v družini rodil leta 1860 v majhni vasi Kaliště na Češkem, ki je tedaj spadala pod Avstro-Ogrsko. Njegova prva dela so bili različni glasbeni poskusi, pozneje je ustvaril več pesniških ciklov, ves preostali glasbeni opus pa je vseboval le dva glasbena žanra: glasbene pesnitve in simfonije. Napisal jih je deset, vendar je prav zadnja ostala nedokončana. Leto pred smrtjo je bila izvedena Osma pod njegovo dirigentsko palico, Deveta je bila že napisana, vendar še neizvedena. Svojo znamenito misel, da »mora biti simfonija kot svet. Vsebovati mora vse,” je uresničeval kot skladatelj protislovij in skrajnosti. Prav Deseta spodbuja najresnejša eksistencialna vprašanja, kot so: ljubezen, smrt, izdaja in bistvo umetnosti. Mahler je bil namreč pri njenem pisanju v globoki ustvarjalni in življenjski krizi. Avtor besedila radijske igre, ki je za naš radio napisal že več del, Marko Elsner Grošelj vpeljuje lik mačka Sigmunda, ki ustvarja samoironično podobo Mahlerjevega sveta. Leto pred smrtjo se je namreč v stiski, ki so jo povzročili resna bolezen srca, zavedanje o bližajočem se koncu in nezvestoba žene Alme, zatekel k Sigmundu Freudu, namesto terapije pa se je le enkratna seansa zavlekla v nekajurni obojestransko vznemirljiv pogovor. Avtor igre se opira na znana dejstva, vendar ustvari živo in poetično misel, s tem pa seže globlje v Mahlerjevo življenje in ustvarjanje.

O odločitvi za pisanje o Mahlerju pravi: »Nobena osebnost, noben lik se mi ni zdel tako izjemen za radiofonijo, kot prav Mahler, ne samo zaradi svoje delno ali pogojno romantične oziroma razviharjene, disonatne glasbe, pač pa tudi zaradi vseh dogodkov, ki so vplivali na moj izbor. Ena izmed vzporednic je film o skladatelju, ki ga je ustvaril režiser Ken Russell in je močno razburkal mojo domišljijo, nato film Smrt v Benetkah s proslulim Adagiettom iz Pete simfonije, vse znane in manj znane dokumentarne in knjižne zgodbe njegovega življenja z Almo Schindler, izguba hčera in neutolažljiva prizadetost, obdobje secesije, prelom stoletja in tisočletja … Nato moj sprehod po Hribarjevem nabrežju, kjer stojim pred Mahlerjevim kipom in se sprašujem o tistem skrivnem glasbilu, ki ga je kipar dal v roke skladatelju, kot da še zmeraj piše Deseto nedokončano, ki je naslov pesmi iz moje prve pesniške zbirke in se je s tem tudi začela moja obsesija, moja očaranost z Mahlerjevo glasbo.«

V svojem bogatem ustvarjalnem opusu režiser igre Igor Likar, tudi slovenski pesnik, dramaturg, scenarist in publicist, ki je te dni dopolnil enainsedemdeset let, ostaja najbolj zapisan radijskemu mediju, še posebej pa se je posvetil radijski igri. Od leta 1979 je deloval kot režiser v Uredništvu igranega programa, kjer je zrežiral skoraj dvesto dramskih besedil, dokumentarnih iger in eksperimentalnih zvočnih del, priredil šestinštirideset besedil in jih napisal štiriindvajset. Sodeloval je tudi v mednarodni skupini ekspertov Ars Acustica in je avtor več v tujini nagrajenih zvočnih del. Z raziskovalnim zanosom je vstopal v svet spleta, kjer je uvidel neskončno množico ustvarjalnih možnosti in ustvaril tudi nekaj spletnih del. Likarjeva radiofonska dela ne predstavljajo le količinsko obsežnega opusa, temveč so zemljevid njegovih mnogoterih iskanj v polju zvočnosti in literature. Je pretanjen opazovalec in poslušalec sveta, ki do temeljev raziskuje in razmišlja o smislu, o vzrokih in namenu človekove eksistence. Zaveda se razpadanja vrednostnih sistemov, išče ostanke človeškega z zastavljanjem temeljnih vprašanj in dilem preteklosti, sedanjosti in prihodnosti naše civilizacije. Radio televizija Slovenija ga je prav letos nagradila za življenjsko delo. Prav zadnja v njegovem opusu je tokratna radijska igra Mahler, ki ga je vsebinsko izzvala in navdihnila, že zaradi glasbe pa je odprla tudi možnosti za raziskovanje in ustvarjanje zvočnega sveta. 

Grošelj si je »zamislil zvočni prostor, kjer se zgodi igra o skladatelju, nekakšno zvočno kuliso morskega dna ali akvarija izmišljenih podob in konkretnih zvokov stvarnega okolja na eni strani, in zvokov v moji glavi – predstavi likov na drugi strani. Iz te kombinacije sem črpal navdih, kot je Mahler izkoristil razpon čustev v orkestrski predlogi z vsemi sredstvi.«

Zato ni čudno, da je bila taka besedilna predloga navdihujoč poligon za občutljivega ustvarjalca zvočnih pokrajin, kot je Igor Likar. Radijska ekipa v studiu, ki sta jo sestavljala še tonski mojster Matjaž Miklič in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, je v zvok prelila subtilnost in hkrati dramatičnost umetnikovega zadnjega obdobja. Glasbeni oblikovalki je pa »radijska igra kljub štiridesetletnim izkušnjam na področju radiofonije odprla nova obzorja – že ob branju besedila sem popolnoma na novo dojela Mahlerjevo življenje in glasbo. Ob ustvarjanju radijske igre z Igorjem Likarjem, Matjažem Mikličem, Vilmo Štritof (dramaturginjo), Ano Krauthaker (asistentko režije) in vso igralsko ekipo so se mi razprle nove, dotlej neznane možnosti, globine in lepote radiofonskega ustvarjanja.«

Lik Mahlerja je interpretiral Branko Šturbej, njegovo ženo Almo Nataša Barbara Gračner, mačka Sigmunda Lotos Vincenc Šparovec, druge vloge pa so odigrali še Boris Ostan, Gašper Rojc, Gregor Gruden, Zoja Miklič, Matej Puc in Zvone Hribar.