V glavnih vlogah mladinskega romana Prepo-parki nastopata 13-letna Butl in Nonč. Butl hoče postati grafitar, Nonč je obetaven nogometaš, oba pa sta po besedah Valič dobila priložnost, da v živo vidita grafite, za katere sta prepričana, da nastajajo v zapuščeni nedokončani stolpnici. Za ograjo, ki varuje stolpnico, spremljata in fotografirata spreminjajoče se grafite. "Pravijo, da se knjiga bere kot kriminalka. In to mi je zelo všeč," je povedala.
Kot enega od sporočil zgodbe je označila zavzemanje za toleranco, v njeni knjigi namreč to premorejo vsi, odrasli, mladina in otroci. "Tako so si različni, pa nihče nikogar ne obsoja, prepričuje v svoj prav. Ker verjamem, da živimo drug za drugega, ne proti drugim. In da nas prav različnost bogati," je povedala. Povezovanje in odnose daje na prvo mesto, največ pa ji pomeni, da znotraj družine ostanejo pravnomočni in razumevajoči.
Med izzivi igralskega poklica razvijanje empatije in skupinsko delo
Kot ocenjuje, se pisanje od odrskih in filmskih vlog razlikuje že pri samem procesu ustvarjanja. "Gledališče je skupinsko delo, kjer svoj notranji svet prilepimo na svet igranega karakterja, pisanje je samotarsko prepletanje idej, v obeh primerih pa se počutim kot opazovalec ljudi, ki so mi vedno navdih za vloge ali zdaj pri pisanju," je pojasnila. Med glavnimi izzivi dramskega poklica je izpostavila pripravljenost na delo v skupini, razvijanje empatije, točnost ter mentalno in fizično pripravljenost. Kot eno od prednosti igralskega poklica pri pisanju knjige pa je označila dnevno prebiranje dialogov.
Z delom v gledališču je Nina Valič začela v 90. letih minulega stoletja, ko je po njenih besedah slovensko gledališče pridobilo evropski, celo svetovni ugled, tako z uprizoritvami klasike kot modernimi slovenskimi besedili. Kot opaža, so klasične zgodbe aktualne, ker je človek enako pokvarjen, šibek in podkupljiv, se pa težko pretvarjamo, da je položaj žensk v klasičnih tekstih danes sprejemljiv.
Na stanje gledališča po njenem mnenju trenutno slabo vplivata popularizacija in komercializacija, "politika pa se z gledališčem niti ne ukvarja, ker se ukvarja sama s seboj oziroma naj bi se ukvarjala z zaščito državljanov". Časi cenzure so mimo, se pa v gledališču pojavljajo "stremljenja k temu, da se gledališča napolnijo zaradi napačnih stvari", meni.
Po njenih ocenah gledališče obiskovalce privabi tako, da "gre s predstavo do konca, do drobovja, do samega bistva, do človeškosti, do človekovih napak, do obtoževanj in do humorja".
Izpostavila je predstavo Požigi režiserke Nine Rajić Kranjac po besedilu libanonsko-kanadskega avtorja Wajdija Mouawada, ki govori o času po nakbi. "Kar se zdaj dogaja v Gazi, je posledica tega, kar se je dogajalo takrat," je dodala. Valič je žal, da je zaradi ukrepov covida-19 predstavo videlo malo ljudi, saj je po njenih besedah tovrstna predstava dokaz o unikatni poziciji gledališča.
Moč gledališča ostaja enaka, ko mladina polni dvorane
Ljudje se ne naveličajo velikih tem, zato programa po njenih besedah ni treba prilagajati predvidenim všečnostim in se bati, da publiki te vsebine ne bi bile všeč. Ne verjame, da so se gledalci pripravljeni odpovedati dobrim vsebinam na račun dolžine predstav, čeprav se zaveda, da niso vse dolge predstave upravičeno dolge in gledalci prej izberejo krajše. "Mogoče je to posledica tega, da so se ljudje navadili dnevno doživljati dramo ali komedijo ob gledanju spletnih vsebin," je povedala in dodala, da je morda problem prihod vsebin, ki ljudi spravijo v stanja sočutja, simpatije ali smeha, ko to potrebujejo, v njihove domove.
Zaradi stika z mlajšo generacijo je spoznala, da imajo mladi radi ostre, poštene vsebine in "stvari, ki gredo na nož", tudi zaradi potrebe po vsebinah, ki odpirajo vprašanja. Po njenih besedah moč gledališča ostaja enaka, ko mladina polni dvorane in začuti, da se gledališče kot institucija zaveda njihovih dilem in vprašanj. "Klasika v gledališču je klasika zato, ker se človek še naprej sprašuje o odnosih, odnosi so temelj smešnega in tragičnega," je dodala.
Valič je kot prvakinja SNG Drame Ljubljana komentirala tudi prenovo matične hiše in selitev, zaradi katere so ob selitvi v L56 na Litostrojsko cesto po njenem mnenju nekaj gledalcev izgubili zaradi samega prevoza. Nekoliko bi morali tudi zaostriti program, vsebine namreč po njenih besedah naredijo ljubljansko Dramo, ne pa prostor, v katerem se trenutno nahajajo. "Drama je bila vedno klasično repertoarno gledališče zaradi vsebinsko nabitih predstav, ne pa zaradi všečkov na spletu. Všečkanje na spletu je mimo, o dobrih predstavah pa se vedno govori še leta, arhiviranje spominov na dobre predstave je edina arhivska vrednost Drame, zato moramo vztrajati kot progresivno gledališče," je poudarila.
Igralka pozdravlja prihod mlade energije v gledališče in posledično enakovrednost med igralci, režiserji in ustvarjalno ekipo. "Po načinu dela in uprizarjanja predstav sem doživela preporod, zato stojim za novo mlado generacijo, njihovimi odločitvami in idejami o gledališču," je dodala.
Ukvarjanje z umetnostjo je ukvarjanje s samim seboj
"Če se ukvarjaš z umetnostjo, se ukvarjaš s samim seboj," je povedala in dodala, da tisti, ki po umetnikih "pljuvajo", to morda zavidajo. "Če se posvečaš sebi, lahko razumeš skupino, družbo, spremembe in to vodi v presojo, kritičnost, če hočete, ker postaneš do sebe in drugih iskren". Po njenem mnenju morda odraslim na splošno manjka iskrenosti in bi se lahko zgledovali po svojih otrocih, ki jim iskrenosti ne manjka. "Ljudje bi lahko več sanjarili, sanjarjenje je zastonj," je dodala.
V idealnem svetu čez deset let bi se po njenem mnenju odpravila ekonomska prevlada in odvisnost nekaterih držav ter se razkrilo finančne koristi tistih, ki stojijo za trenutnimi spopadi. "Končala bi se doba kolonizacije, človeštvo pa bi imelo čas zase, umetnost in spoštovanje znanosti, saj so vede znanosti edine, ki izsledke svojih raziskav konstantno preverjajo in plemenitijo. Vse ostalo je trenutno nabiranje všečkov in kapitala," je povedala.