Na sprehodu smo tako izvedeli, kje je stalo prvo stalno gledališče v Ljubljani in o prevajanju italijanskih opernih arij v slovenščino Žige Zoisa. Beseda je nanesla tudi na prvo slovensko igro, Županovo Micko Antona Tomaža Linharta. Sprehod se je končal na Gallusovem nabrežju z ogledom in živahno razpravo o Slogijevi občasni razstavi Fragmenti ljubezni, fragmenti v času, kjer fotografije raznolikih gledaliških dvojic razkrivajo raznovrstne oblike primarnega čustva neštetih obrazov, ljubezni.
Začetki v 17. in 18. stoletju z redovniškimi predstavami in potujočimi gledališkimi skupinami
Kapucinski in jezuitski red sta v 17. in 18. stoletju poskušala Ljubljančanom vero in sveto pismo približati prav prek gledališča na ulici. Prvi predvsem prek nemškega jezika, ki je bil takrat večinoma nepismenim Ljubljančanom bolj razumljiv, je delček številnih zanimivosti, ki jih je med vodenjem povedala Jenko.
Od začetka 17. stoletja je v neposredni bližini današnjega Kongresnega trga v takratnem ljubljanskem predmestju domoval kapucinski samostan, ki je bil izhodišče za enega izmed tedanjih večjih gledaliških dogodkov v Ljubljani, vsakoletno kapucinsko procesijo na veliki petek. Ta je predhodnica danes najbolj znanega Škofjeloškega pasijona. V kapucinski procesiji v Ljubljani, ki je takrat imela okoli tri tisoč prebivalcev, je sodelovalo približno sto do 150 moških, večinoma iz nižjega sloja prebivalstva.
Poleg kapucinov so v tedanjem obdobju v Ljubljani delovali tudi jezuiti s sedežem v današnji šentjakobski cerkvi. Od konca 16. stoletja so tam imeli svoj samostan in skrbeli za šolanje mladih fantov. Nekateri med njimi so tudi igrali v šolskih jezuitskih predstavah, katerih namen je bil, podobno kot pri kapucinski procesiji, ljudem približati sporočila svetega pisma, a so bile njihove predstave v večini ljudi tistega časa manj razumljivi latinščini.
V času kapucinskih in jezuitskih gledaliških praks so na trgu za stavbo današnje ljubljanske univerze nastopale tudi potujoče gledališke skupine. Pred ljubljanskim potresom leta 1895 je tam domovala vicedomska palača, za katero so mestna vrata vodila v mesto Ljubljana. Veliko gledaliških skupin se je na poti v številna druga evropska mesta ustavilo prav na tem trgu, kjer so nato na prostem za Ljubljančane nastopali italijanski operisti in igralci commedie dell'arte ter nemški komedijanti. A pod milim nebom ob vseh vremenskih neprilikah stati uro ali več kmalu ni bilo povšeči gospodi, ki se je odločila, da bo za gostovanje različnih gledaliških skupin dala na voljo različne prostore, tudi vicedomsko palačo, in različne plemiške palače v mestu.
Sanje Ljubljančanov o prvem pravem gledališče se izpolnijo leta 1765
A Ljubljančani so po vzoru drugih evropskih mest vedno bolj hrepeneli po pravem gledališču. In kot danes, se vse začne pri denarju. Da bo gledališče financiral cesar z Dunaja ni bilo pričakovati, dežela Kranjska in mesto tudi nista bila pripravljena seči v žep, tako da so se na koncu kranjski stanovi dogovorili, da bodo tedanjo leseno jahalnico z lastnimi sredstvi preuredili v Stanovsko gledališče, ki je bilo nato odprto leta 1765. Stalo je na mestu, kjer danes stoji Slovenska filharmonija. Da je tam nekoč stalo gledališče, sedaj priča le še ulični napis gledališka stolba, kar pomeni gledališke stopnice. Gledališče je leta 1887 pogorelo in takrat je padla odločitev, da Ljubljana potrebuje novo, prostornejše gledališče na boljšem mestu.
Stanovsko gledališče je sicer delovalo predvsem kot nemško gledališče, saj so večinoma gostovale nemške gledališke skupine. A v Ljubljani so nastopale tudi italijanske operne družbe.
Za prvi gledališki oder v gosposki četrti zaslužen Italijan
Kranjski stanovi so se v 18. stoletju vedno bolj navduševali nad italijansko opero in so v Lontovžu, stavbi današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v takratni gosposki četrti ustanovili manjše italijansko gledališče, poimenovano Italienische Nobelbühne (italijanski Plemeniti oder). In ko nekega dne italijanski ravnatelj s svojo skupinico v Lontovžu ni želel igrati v dvorani brez odra, so bili kranjski stanovi primorani zbrati denar za les in mizarja ter postaviti oder, ki je ostal tudi po odhodu zahtevnega italijanskega ravnatelja.
Poleg Lontovža je gledališke predstave v mestu od 17. stoletja dalje gostil tudi Rotovž, danes Mestna hiša na Mestnem trgu, kjer se je kot protiutež italijanskemu gledališču v Lontovžu uveljavil nemški Komödienhaus. Da je bilo v današnji Mestni hiši nekoč gledališče, danes priča le še portal v nekdanjo gledališko dvorano.
Slovenska beseda na odru po zaslugi Žige Zoisa in Antona Tomaža Linharta
Med današnjim Bregom in Zoisovo cesto še vedno stoji palača, v kateri je med drugim bival velik ljubitelj umetnosti in kulture, mecen Žiga Zois (1747-1819). Italijanskih korenin in šolan v Trstu je bil ljubitelj italijanskih oper, a tudi slovenske besede z željo, da jo ljudem prek gledališča približa. Sam se je lotil prevodov posameznih opernih arij in zaprosil v njegovi palači gostujoče italijanske operiste, da so v zameno za ustrezno plačilo odpeli katero izmed njegovih prevedenih arij. K prevajanju je pritegnil tudi Linharta, ki je nato dejansko na oder pripeljal slovensko besedo.
Čeprav je Linhart na Dunaju začel s pisanjem iger v nemškem jeziku, kot je žaloigra Miss Jenny Love po vzoru Lessinga in Schillerja, je prav v Zoisovi družbi začel spoznavati lepote slovenskega jezika. Nastala je prva komedija v slovenskem jeziku in prvo slovensko dramsko besedilo Županova Micka, priredba dela Die Feldmuhle Josefa Richterja, ki so jo izvajali v Stanovskem gledališču. Županova Micka kot prva slovenska drama pomeni začetek posvetnega gledališča, kot ga poznamo danes, smo prav tako izvedeli med sprehodom.
Županova Micka je bila dolga leta edina gledališka predstava, ki se je na odru izvajala v slovenščini. Linhartov Ta veseli dan ali Matiček se ženi je bil zaradi cenzure na odru današnje Slovenije izveden šele v 19. stoletju.
Za konec še gledališka razstava o več oblikah ljubezni
Proti koncu poučnega sprehajanja po ulicah stare Ljubljane je vodička pot usmerila k že zgoraj omenjeni Slogijevi razstavi. V upanju na razigran zaključek vodenega sprehoda je pogovor spodbudno usmerila v izmenjavo vtisov o razstavi. Bolj zgovorni so povzeli, da je poleg heterogenosti ljubezenskih prizorov na razstavnih panojih v črno-belih fotografijah čutiti najgloblje emocije. So pa živahni razpravi o takšnih in drugačnih ljubezenskih prizorih z okna bližnje hiše z zanimanjem prisluhnili tudi nekateri današnji meščani.
Jenko je dodala, da je avtorja razstave Ano Perne in Primoža Jesenka med piljenjem ideje vodila misel na izstopajoče, izvrstne predstave z raznolikimi ljubezenskimi zgodbami.
Tokratni gledališki sprehod je bil nekoliko drugačen od običajnih Slogijevih gledaliških sprehodov, ki jih pripravljajo vse od leta 2014. A če je prebrana reportaža v vas vzbudila zanimanje, da bi se še sami odpravili po poteh zgodovine gledališča v Ljubljani, bo naslednji tovrsten Slogijev sprehod 7. marca.