Per Olov Enquist je v svojem romanu Knjiga o Blanche in Marie uporabil postopek dopolnjevanja dejstev z izmišljenimi, domišljijsko bogatimi povezavami. Zapisal je zgodbo dveh žensk s preloma 19. v 20. stoletje, ki imata radikalno drugačni družbeni poziciji; Marie Skłodowska Curie je bila ugledna znanstvenica, Blanche Wittman pa pacientka z diagnosticirano histerijo v pariški bolnišnici za psihiatrične bolnike La Salpêtrière. Njuni družbeni poziciji v patriarhalni družbi na prelomu stoletja pa nista enoznačni in niti tako različni, kot se sprva zdi. Marie je prva ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado, prvič leta 1903 za fiziko, skupaj z možem Pierrom Curiejem in fizikom Antoinom Henrijem Becquerelom, drugič pa leta 1911, sama, za kemijo. Ob prvi Nobelovi nagradi je niso povabili na podelitev, ob drugi pa jo je Švedska akademija celo vljudno prosila, naj nagrado zavrne zaradi izbruha afere s poročenim znanstvenikom. Poleg Paulinga je Marie Skłodowska Curie edina, ki je dobila Nobelovo nagrado za dve različni področji. Poleg tega je bila tudi prva predavateljica na Sorboni. Kljub zaslugam, znanstvenim dosežkom in neprestanemu dokazovanju lastnih sposobnosti je bila Marie Skłodowska Curie kot ženska ujeta v patriarhalni sistem tedanje družbe, ki se na žalost v ničemer bistveno ne razlikuje od današnje, v kateri je neenakost med spoloma na polju znanosti, umetnosti in politike še vedno jasno razvidna.
Zgodba Blanche Wittman je javnosti manj znana, saj se je dogajala na družbenem robu pariške psihiatrične bolnišnice pod budnim očesom zdravnika nevrologa, dr. Jeana-Martina Charcota. Njegova raziskovanja so kuriozum tistega časa, saj popisovanje bolezenskih simptomov histerije in uporaba hipnoze nista bila usmerjena v iskanje ustreznega zdravljenja, temveč bolj k potrjevanju lastne pozicije in genialnosti. Kljub temu pa se je v tem pariškem sanatoriju vzpostavil simbiotičen odnos med zdravniki in pacientkami, ki bi sicer končale na dnu družbe, v Salpêtrièru pa so postale spoštovane zaradi natančnega izvajanja zaporednih faz histeričnega napada, kot ga je opisal doktor Charcot, ali pa celo zvezde pariškega družabnega življenja. Te ženske s samega dna družbe so našle svojo strategijo preživetja. Tako se je Blanche Wittman v zgodovino zapisala kot ena najbolj znanih pacientk histeričark v Salpêtrièru, kjer je bila meja med resničnostjo in fikcijo zabrisana vsaj toliko, kot v mokumuzikalu Marie Curie – Hystérie.
Marie Curie Hystérie je poskus gledališkega mokumentarizma oziroma forme faction-fiction. Mokumentarec je filmski žanr, pri katerem so izmišljeni podatki in dejstva predstavljeni v dokumentarnem stilu, in sicer z namenom parodije. Gre za splet resničnih in izmišljenih dejstev in povezav, ki razkrivajo nevralgične točke zgodovine znanstvenega raziskovanja. Poskus žanra mokumuzikal (beri: mokumuzikál) že v poimenovanju uvaja drugačno razumevanje žanra ter na ta način sledi vsebinskemu postopku projekta Marie Curie – Hystérie, se poigrava s parodijo, vzpostavlja možnost avtorefleksije ter distanco tudi do samega žanra.
Vse je resnično, nič ni izmišljeno
Tako Blanche kot Marie sta vpeti v znanstveni aparat raziskave sveta, človeka. Blanche prek začetkov nevrološke znanosti, z raziskavami dr. Jeana-Martina Charcota, Marie Curie z odkritjem novih elementov periodnega sistema.
Lahko bi rekli, sodijo znanstvene in tehnološke revolucije med najpomembnejše dogodke v zgodovini človeštva, ki vplivajo na našo družbo. V veliki meri SO sprožale evolucije določenih osnovnih parametrov družbenega stanja. Znanstvene revolucije so tako ključna spremenljivka razvoja civilizacije v vseh obdobjih človeške zgodovine. Stalno so v interakciji s kulturami, okoljem, institucijami in individualisti. Odkritja prinašajo ogromen napredek pri razumevanju sebe in sveta, hkrati pa so nevarna past za egoistične zločince, ki spoznanja uporabljajo v svoj prid.
Enaindvajseto stoletje se je začelo z globoko moralno, ekonomsko in okoljsko krizo. Če bomo dovolili, da se nevarni propad etike in vrednot nadaljuje, nam utegne prinesti propad civilizacije, kot smo jo poznali do zdaj, s človekovimi pravicami vred. Ključno je seveda sebično, neodgovorno človekovo vedenje. Usodno moč pa sta tej sebičnosti in neodgovornosti podelili prav znanost in tehnologija. Duh našega časa in trenutna ureditev človeške družbe nista naklonjena učinkovitim omejitvam neupravičenih rab in zlorab dosežkov znanosti.
Iz gledališkega lista uprizoritve