To vprašanje odpira kar nekaj tehtnih med sabo sprepletenih tem. Najprej glede svobode izraza. Te praktično ni več, takoj ko jo začnejo uveljavljati prav vsi. Prava cenzura ne bo opozarjala na predmet cenzure, ampak ga bo utopila v morju informacijskega šuma. Ko bo vsak Zemljan pisal svoj blog, bo izbira prevelika, da ta „prvobitna informatska demokratizacija“, ki je v previranju zdajle, ne bi prešla v „prvobitno akumulacijo 'deminformacijskega' kapitala“. Se pravi, nujno bo prišlo do selekcije.
Po kakšnem kriteriju? Po kriteriju odmevnosti, jasno. Ampak kako do odmevnosti? Z zbujanjem pozornosti, drugače ne bo šlo. In tako že postaja jasno, da bodo gledalsko sušo preživeli samo tisti, ki bodo znali nase obrniti pozornost. „Razvoj“ televizije, ki je iz „učiteljice“ in „prosvetljevalke“ v nekaj desetletjih postala „poneumljevalno sredstvo nadzorovanja javnega mnenja“, nam kaže, kako se bo to zgodilo.
KDOR SE BO SLEKEL, BO PREŽIVEL. (Pred leti sem predlagal, naj se TV voditeljice začno med branjem trotlbobna slačiti, kajti to jim bo dvignilo rejtinge – in a veste, da se to že v ZDA na področju zasebnih TV, ki ne podlegajo diktatu biblijske morale, že dogaja?)
KDOR BO POČEL NEUMNOSTI, BO PREŽIVEL. Za to bo poskrbel kapital, ki vselej pridirja tja, kjer je mogoče zaslužiti, in mimogrede naredi tudi iz undergrounda, avantgardizma in uporništva tržno robo (glejte razvoj današne konceptualne umetnosti). Prišlo bo do aglomeracije blogovstva (to se že dogaja) – nekateri blogerji bodo dobili poseben status, vpeljavali naročnine itn. Medijskim zvezdam je pač premalo, da „dizajnirajo“ modo, da „lansirajo“ lastne parfume, da „pišejo“ otroške knjige, če pa se zdaj ponuja še en oder. Politiki v RS in na Hrvaškem na veliko odpirajo svoje bloge.
Ko bo kapital osvojil tržišče, bo to nujno sledilo diktatu najširšega konzumerizma. Kapital bo (marketinško) podpiral tiste vsebine, ki se najbolje prodajajo. To je v okviru bloškega individualizma zagotovo seks. No, pa neumnost, to ljudje tudi radi opazujejo. Tako bodo uspel springerjevski tip izpovednosti, tu pa tam pa še zvezde, kakršne imitira Borat. Ker je gledati lažje kot brati, bodo v tej evolucijski igri nazadnje zmagali tisti, ki se ponujajo zgolj na ogled, ne v branje.
Ker pa je potreba po iznašanju psihičnih vsebin ena od temeljnih človekovih duševnih potreb (izvirno zasnovana seveda kot en pol v izmenjavi tovrstne substance), se bodo ljudje težko odrekli tej samoizpovedni možnosti. V morju bodo še vedno biseri, vendar bodo poskriti, kakor so prav zdajle poskriti v morju svetovne literature, ker ta pleše, kakor ji diktira kapital, tako da razen populističnega pisanja lahko kot zajedalec na tkivu zaslužkarstva tu pa tam s svojo izolacionistično nedosegljivostjo prosperira le še kak Pynchon ali Salinger.
In moja osebna izkušnja? Sam o „bloštvu“ še pred dvema tednoma nisem vedel nič. Seveda se mi je kdaj zgodilo, da sem zašel na kak blog – če človek npr. išče v Sloveniji informacije o žanrskih tekstih ali pa o gradnji hiše, potem se pač neogibno znajde na straneh Mirana Hladnika – ampak da bi bil razumel, kako reč deluje od znotraj, to pa ne. Moram reči, da sem izjemno presenečen, zveseljen in počaščen z odzivom. Imel sem seveda leteči start, kajti dolga leta že objavljam v raznih tiskanih medijih, kjer sem si očitno pridobil bralke/bralce. Seveda pa jih je bilo treba opozoriti na blog (ki ima spet funkcijo, da opozarja na moj roman RVK). In ZATO SE MI NI BILO TEŽKO RAZGALITI, kakor se v svoji prostodušnosti (s prosto, ne prostaško dušo) razgaljam že dolga in srečna leta.
- Povezave: