Katarina Košir, 27. 2. 2015

»Ne morem biti nekaj, kar nisem.«*

Mestno gledališče ljubljansko, Petra Pogorevc/Marko Manojlović NEKI NOVI TIPI, režija Marko Manojlović, premiera 27. februar 2015.
:
:
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Otvoritev. Vonj po novem, duh domačnosti se meša s pridihom elegance. Nekaj nervoze, polno pričakovanj, veliko navdušenja. Prodajajo in kupujejo glasbene plošče, poslušajo glasbo, pojejo. Toda takrat še nihče od njih ne sluti, kakšno moč ima lahko glasba. Na drugem koncu mesta, morda na drugem koncu sveta, vsekakor pa na drugi strani odra je popolnoma drugačen koncert. Neki novi tipi, neka nova glasba, novo stališče. Zakoten, zapacan ali zakajen klub dobro skriva nervozo, pričakovanje in navdušenje. Frajerje je nekdo spustil z vajeti – fantje so divji in neposredni, a duhoviti. Zabavajo se, zabavajo publiko. Verjetno so plačani premalo, mogoče igrajo za drobiž, vendar preprosto uživajo. Počnejo namreč tisto, kar jih veseli in uresničuje. Igrajo to, kar nosijo v sebi, kar jih dela takšne, kot so v svojem bistvu. Igrajo to, kar pravzaprav so.

Če je bila mladost družbeno najbolj zaželena in je biti mlad pomenilo biti osvobojen omejenih rutin zrelosti, biti spolno aktiven in čustveno razbrzdan, potem bi lahko bil »mlad« vsakdo, ki je tako živel in mislil, ne glede na starost. Najstniška kultura, model »nespodobnega, spontanega, nepredvidljivega in ekshibicionističnega obnašanja«, je postala osnova splošnejših stremljenj za uživanjem kot načinom življenja.

S temi besedami je vzpon mladosti opisal britanski sociolog glasbe Simon Firth. Ampak da se je najstniška kultura sploh lahko vzpostavila kot svojstvena skupina, so bile zaslužne predvsem družbene in gospodarske spremembe po drugi svetovni vojni. Dekolonizacija je sicer spodbudila kolonialne ali državljanske vojne in v zraku je bilo še vedno čutiti strah pred novo vojno svetovnega obsega – tekmovanje z jedrskim orožjem je samo še poglobilo prepad med komunizmom in kapitalizmom. Vendar se je večini evropskih držav uspelo gospodarsko in politično organizirati, kar se je pokazalo tudi kot nizka stopnja brezposelnosti, porast služb v terciarnem sektorju, večje število zaposlenih žensk in priseljevanje s podeželja v mesta. Delovna sila je postajala številčnejša, močnejša in čedalje bolj organizirana. Britanski zgodovinar Tony Judt je zapisal, da so Evropejci manj kot deset let po opotekanju na ruševinah na lastno začudenje in s precejšnjo zaprepadenostjo stopili v obdobje izobilja. To je bil »čas nezaslišanega blagostanja«.

Sunkovito gospodarsko rast je pospremilo naraščajoče zanimanje za potrošništvo in razvedrilo. Kuhinje so začeli zapolnjevati gospodinjski aparati, najvidnejše mesto v dnevni sobi je imel radio oziroma televizija, povečala se je potrošnja igrač in oblačil, največjo revolucijo pa je prinesel družinski avtomobil. Toda kljub temu splošnemu blagostanju je Firth opozoril, da »povojno izobilje ni temeljilo na lenobnosti, ampak na nadurnem delu, ko so ljudje vedno bolj garali, da bi lahko kupovali dobrine brezdelja, v katerih pa niso imeli časa uživati«.


Foto: Mankica Kranjec
In vendar je bil to predvsem čas mladosti – kot v svoji knjigi Povojna Evropa razloži Judt: »Najizrazitejša značilnost Evrope v petdesetih in šestdesetih letih […] je bilo tako število otrok in mladine. Evropa je po štiridesetletni prekinitvi spet postala mlada.« Retrospektiven pogled v otroštvo Nekih novih tipov pokaže osamljenost, iskanje smisla in težnjo po zapolnitvi praznine, s katero se je soočala tudi mladina tistega časa. Priložnost so videli v rokenrolu in prav ta jim je ponudil možnost za smisel. Simon Firth razlaga privlačnost rokenrola, njegovo čutnost in moč, skozi protislovja, ki jih ta glasba združuje v sebi, in sicer »svoj ponos s sramom, svoje proslavljanje s krivdo in svoj srd s sprijaznjenjem«.

Alan Freed, radijski napovedovalec v oddaji »Moondog's Rock'n'Roll Party« je leta 1951 prvi predvajal to glasbo širokemu poslušalstvu. Leta 1953 je bil prvi rock'n'roll hit »Crazy Man Crazy« Billa Haleyja, rhythm'n'blues, kot so ga priredili belski country music glasbeniki. Haley je bil prvi belec, ki si je upal izvajati tovrstne popevke. Leta 1954 je po zaslugi svoje popevke »Rock around the clock« zaznamoval prehod mladih ameriških belih glasbenikov na vodilno mesto v svetovni glasbi.

Tako je začetke rokenrola strnil Jacques Attali v svojem eseju o politični ekonomiji glasbe, naslovljenem Hrup. Billu Haleyju pa je sledil Elvis Presley in drugi pionirji rokenrol glasbe, kot so bili Gene Vincent, Chuck Berry, Fats Domino, Little Richard, Eddie Fontaine … Prav pojav Elvisa je bil za te mladostnike nekakšna čarovnija. Neki novi tipi so se preprosto odločili za glasbo. Napraskali so denar, kupili inštrumente in enostavno kar začeli vaditi. Simon Firth je zapisal, da je rokenrol pravzaprav lahko igral vsak, »vsakdo je lahko delal tako preprosto glasbo, pisal takšne neposredne pesmi«. Potrpežljivost, vztrajnost in predvsem navdušenje. Odločili so se za glasbo, ne da bi sploh zares vedeli, kakšen talent nosijo v sebi. Kakšno energijo tvorijo, kadar so skupaj. In kakšno moč ima glasba, ki jo igrajo. Del te moči se je izkazal v sodobnem potrošništvu, toda drugi del nosi zasluge, ki so jih prinašali rasni, študentski in delavski protesti. Firth trdi, da je generacijska izkušnja v šestdesetih letih otopila čut mladih ljudi za razredne, spolne in rasne razlike, vendar so se te razlike žal ohranile in se kasneje še bolj zaostrile. Rokenrol šestdesetih naj bi torej »politiziral brezdelje in dal zasebnim vprašanjem tveganja, užitka in spolnosti javen, kolektiven izraz«.

V neki novi prodajalni nekdo še vedno čuti osamljenost in išče smisel svojega obstoja. Tudi on se bo odločil tvegati, igrati na vse ali nič, osvoboditi svoj jaz. Nekim novim tipom se svet odpira na dosegu roke, samo še stegniti jo morajo. Ob pravem času, na pravem mestu, proti pravi osebi. In to srečanje lahko povzroči trk dveh svetov, veliki pok, kaos, nastanek novega vesolja … Sprememba. Sanje preraščajo resničnost. Neverjetno, kakšno navdušenje.**

Opombe
* John Lennon
** Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je »navdušenje« lahko veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost ali zelo pozitiven čustveni odnos do česa oziroma izražanje takega odnosa.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1556 Kb)

MGL

Povezani dogodki

Katarina Košir, 22. 10. 2011
Kdo ali kaj je gledalec?
Katarina Košir, 15. 10. 2011
Prazno platno, ki kliče po barvah resnice
Katarina Košir, 22. 10. 2011
Osmrtnica