Maribor je v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (v nadaljevanju EPK) minuli konec tedna gostil gledališki spektakel Faust. Predstava romunskega Narodnega gledališča Radu Stanca Sibiu je v Maribor pripeljala več kot sto ustvarjalcev, ki so pripomogli k temu, da je prosta adaptacija Goethejevega vseživljenjskega projekta v tovarniških prostorih TVT Boris Kidrič lahko zaživela v vseh (pre)grešnih razsežnostih.  

Spektakel Faust je služil kot izhodišče za pogovor s producentom Constantinom Chiriacom. Gospod, ki že s pogledom izdaja, da je v njem tudi kar precej igralca (naj ob tem omenim, da je diplomiral iz igre ter nastopa(l) tako v gledališču kot tudi v filmu), je poleg tega direktor Narodnega gledališča Radu Stanca Sibiu, prav tako suvereno Chiriac drži direktorsko palico mednarodnega gledališkega festivala Sibfest, ki je po velikosti tretji največji v Evropi, predava pa tudi na Fakulteti za gledališko umetnost univerze v Sibiu. Temu povrh (in še zmeraj ne na koncu) ima tudi svoje mesto v komisiji za projekt EPK, ponaša se pa tudi z vlogo kolaboratorja in svetovalca za japonsko ter korejsko gledališče. 

Ali je bila produkcija masivnega gledališkega spektakla Faust prav tako pakt s hudičem?

Na nek način da. Kot je povedal že Silviu (op.a. Silviu Purcârete, režiser gledališkega spektakla Faust), smo raziskavo za projekt Faust pričeli že pred časom. V letu 2005 smo v okviru projekta Goethe v Transilvaniji Fausta postavili na različnih gradovih. Ko smo v mestu Sibiu dobili priložnost postati EPK 2007, smo se odločili za projekt, ki bi ga po režiserjevem predlogu umestili v tovarno. S pripravami smo začeli v letu 2006. Za začetek se je zapletlo že pri izbiri Mefista in Fausta, saj smo k sodelovanju povabili dva priznana romunska igralca, ki pa na odru skupaj ne igrata. S Faustom smo leta 2007 želeli odpreti EPK, vendar se nam to, na žalost, ni izšlo. Oder je bil v večji meri že pripravljen, Vasile Şirli je že imel pripravljeno glasbo, narejenih je bilo tudi ogromno improvizacijskih vaj, še zmeraj pa smo bili brez Mefista in Fausta. Spomladi je bil Silviu že na tem, da bi vso zadevo ustavil. Vendarle smo našli Ofelio Popii (v vlogi Mefista) ter Ilia Gheorgheja (v vlogi Fausta), ki pa je šele štiri tedne pred premiero, potem ko je v tragični nesreči izgubil ženo, v smislu, da nič ni večno, vendarle dokončno privolil in sprejel vlogo. Da, v štirih tednih smo pripravili predstavo, ki je bila neverjeten uspeh.

Pojavile pa so se še težave s tovarno?

Projekt smo želeli predstaviti na mednarodnem gledališkem festivalu Sibfest, ko je do mene prišel lastnik ter se opravičil, da bo moral tovarno porušiti, saj bodo na tem mestu zgradili nakupovalni center. K sreči pa je bila na tej premieri tudi japonska delegacija, ki sem jo na festival povabil po pogajanjih, s katerimi sem na Sibfest želel pripeljati najboljšo japonsko kabuki gledališče. Gre za neverjetno drago skupino pod okriljem japonskega cesarja, ki jo vodi igralec Kanzaburo Nakamura. Na Japonskem velja pravilo, da v tujini ne moreš dobiti podjetja, ki je pod okriljem cesarja, pod vsoto, ki jo dobijo doma. Ko sem bil tam, so mi pokazali prostor s sedeži za 1800 ljudi, kjer je vstopnica srednje kategorije stala okoli 135 evrov. Skratka, šlo je za neverjetne številke, ki jim jih sam nisem mogel ponuditi. Ko sta prišla njihov menedžer in režiser na festival, me je slednji po predstavi vprašal, ali bi tudi oni, v primeru, da bi prišli na festival, lahko igrali v tovarni. Rekel sem mu, da seveda, toda le, če bodo nam na Japonskem pomagali z akcijo zbiranja sredstev. In dogovor je bil sklenjen. V roku enega tedna so mi poslali povabilo na akcijo, ki so jo premišljeno izpeljali – z napisom Kanzaburo Nakamura … prvič v Evropi … v Transilvaniji, blizu gradu grofa Drakule … v stari tovarni. Tako so pridobili trikrat več denarja, kot bi ga jaz. S tem smo bili prisiljeni pripraviti prostor, primeren za kabuki, v drugi tovarni. Zaradi Fausta sem v Sibiu pripeljal kabuki gledališče, zaradi kabuki gledališča pa sem lahko Fausta preselil iz ene tovarne v drugo. To je bil vsekakor zajeten pakt, s komer koli že, ki se je k sreči dobro končal, saj bo predstava na sporedu še najmanj do leta 2015.

Kako to, da ste pripeljali Silvia Purcârete, ki večinoma deluje v Franciji, nazaj v Romunijo?

Silviu je v mojem gledališču naredil že devet različnih predstav. Z nami je začel sodelovati leta 1998, ko je bil še režiser v Franciji. Naša in njegova šola imata tudi program študentske izmenjave. Takrat, še čisto na začetku, smo imeli uprizoritev v eni izmed zapuščenih cerkva blizu mesta Sibiu. Tovrstne delavnice smo nadaljevali. Sodelovali smo s predstavo Tisoč in ena noč, s predstavo Gargantua in Pantagruel, predstava, ki je na koncu dobila ime Svakinja, ker je imela bolj malo skupnega tako z Gragantuo kot s Pantagruelom. Potem še Lulu, Faust, Guliverjeva potovanja … ter Čakajoč Godota, kjer igram tudi sam.

Kakšna je bila reakcija, ko ste prvič slišali, da bo pri Faustu šlo za projekt, v katerem bo sodelovalo več kot sto ljudi?

V bistvu sem nekaj takega tudi pričakoval. Zasedbo z več kot stotimi nastopajočimi je Silviu uporabil že v predstavi Danaide. Vendar mu takrat ni uspelo dobiti tovarne, tako da je predstavo uprizoril na odru.

Se vam spektakel v današnjem času zdi tip gledališča, ki lahko v največji meri privabi ljudi?

Naložba, v katero vlagam z gledališčem, in to ne samo v domačem mestu, je transformacija občinstva. Menim, da je to tudi največji dosežek, ki sem ga s pomočjo gledališča in gledališke šole dosegel. Smo edini v Romuniji, čigar gledališče ima razprodane vstopnice za vse gledališke predstave. Govorim o 82 predstavah ter približno 400 ponovitvah. Ko gre za kvaliteto, ni pomembno, za kakšen eksperiment gre. Ni pomembno, ali gre za nekaj verbalnega ali neverbalnega, ali gre za nekaj eksperimentalnega, ali gre za ples, ali naredimo nekaj s sto ljudmi ali nekaj z deset. Ni pomembno. Pomembno pa je, da je prisotna emocija, enovitost in neponovljiva izkušnja.