Nagrado, poimenovano po pionirki sodobnega plesa Kseniji Hribar, bodo podelili v sklopu bienala slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica, ki bo potekal v Ljubljani med 18. in 21. februarjem. Ostale nagrajence bienala bodo razglasili na prireditvi v soboto, 21. februarja. Poleg nagrade za življenjsko delo bo Društvo za sodobni ples nagradilo še najboljšo koreografijo predstave, nagrajeni pa bodo tudi plesalci in podporni sodelavci pri predstavah. Obenem bodo na festivalu podelili še nagrado za najboljšo predstavo po izboru občinstva ter najboljšo predstavo po izboru žirije.

Obrazložitev: nagrada Ksenije Hribar za življenjsko delo 2015

Mateja Bučar kontinuirano deluje kot neodvisna koreografinja na slovenski sodobnoplesni sceni že dobrih dvajset let. Ko je njeno profesionalno baletno izhodišče trčilo s konceptualnimi in formalnimi možnostmi sodobnega plesa, s katerim se je srečala v tujini in v Plesnem teatru Ljubljana, je iz plesalke prerasla v koreografinjo. Da razmerje med eno in drugo vrsto plesa ni povsem enostavno, je skozi koreografski jezik dala vedeti že v enem svojih zgodnjih del Disciplina kot pogoj svobode. Od takrat nas redno preseneča s samosvojimi, konceptualno in vizualno izčiščenimi uprostorjenji plešočih teles. Telesa v koreografijah Mateje Bučar v avtonomnem plesnem izrazu niso samozadostna, ampak v aktivnem razmerju z bodisi fizičnimi bodisi projiciranimi scenografskimi objekti, katerih avtor je navadno njen umetniški in življenjski sopotnik Vadim Fiškin. Tehnologija in scenografija nista nikoli sami sebi namen, temveč tesno prepleteni s premišljeno koreografijo, ki ni v nobenem pogledu redundantna in ji uspe telo shematizirati tako, da skozi golo formo spregovori kar najbolj obče. Take so denimo zgodnje predstave Ugodje v neugodju, Dependance, Telborg, Media-Medici, O Quadrat in Room&Road, ki je lani doživela remake. To so nedvomno predstave, ki so pri marsikaterem slovenskem ustvarjalcu in premišljevalcu plesa spremenile način, na katerega je mogoče misliti ples. Mateja Bučar je umetnica, ki ne podlega diktatu novega, in pusti umetniški ideji več emanacij. V novejših delih, kot so Sorry out of ideas, Bila bi palma in Point-less, vztraja pri raziskovanju prepleta plesnega telesa in tehnologije, ki sta v medsebojnem razmerju ponovno vzgib za (re)prezentacijo nekega bolj temeljnega problema človekovega bivanja. V najnovejših delih pa prestopa prag gledališča in se odpravi v javni prostor. Nadvse diskretni, a še vedno formalno izčiščeni in konceptualno jasni posegi v urbani prostor, kot se jih loteva v delih Zelena luč, Parkiranje pakiranje in Nedoumljivi, odpirajo novo poglavje v njenem opusu in pomembno prispevajo k zbirki sodobnih del, ki razširjajo naše razumevanje sodobnega plesa in koreografije. Naj ta nagrada ne bo zaviralni moment za danes  prav tako kot nekoč aktivno in prodorno avtorico, ki je sodelovala z več generacijami plesalcev, ampak naj predstavlja poklon in priznanje za dosedanji neprecenljivi prispevek k razvoju sodobnega plesa pri nas ter spodbudo za nadaljnje ustvarjanje.