Direktorica PGK Mirjam Drnovšček je takoj v uvodu novinarjem sporočila, da »smo se morali zaradi bolezni Maruše Oblak v zadnjem trenutku odločiti, da preložimo premiero. O novem datumu vas bomo pravočasno obvestili s sporočilom za javnost.«

Zdaj pa sporočajo, da bo predstava Prerok premierno uprizorjena v soboto, 13. oktobra, ob 20.00 v Stolpu Škrlovec.

Prerok je literarna mojstrovina. Slovenci smo prevod tega kultnega dela dobili leta 1978. Zanj je poskrbel ugledni prevajalec Lojze Bratina, ki je prevod za t. i. luksuzno izdajo knjige (2006) še revidiral. Ravno po tej izdaji, za katero je poskrbela Mladinska knjiga, je nastala predstava. Ta teden smo izvedeli, da je pri Založbi Dravlje ravno v torek izšel novi ponatis knjige.

Kahlil Gibran je večino življenja preživel v Ameriki, vendar ni nikoli pozabil svojih libanonskih korenin; bil je hkrati pesnik, pisatelj, filozof in mistik, za nekatere celo zapeljivec in heretik. Vrhunec njegove temeljne filozofije najdemo prav v njegovem poznem delu Prerok. V njem preigrava misli o življenju in smrti, o vsakdanjih in temeljnih vprašanjih, ki si jih zastavlja slehernik in nanje vse od rojstva do smrti išče odgovore. Piše o najbolj vzvišenih in hkrati najbolj vsakdanjih stvareh, ki so sestavni del vsakega življenja.

Prerok je besedilo, ki kar kliče po uprizoritvi. Vabi nas k preudarnemu razmisleku o izjemno pomembnih vsebinah naših življenj. Predstavo, ki poskuša najti simbiozo med odrom in interakcijo z občinstvom, je na oder PGK postavila režiserka Barbara Pia Jenič, pionirka senzorialnega gledališča v Sloveniji. »Besedilo Preroka me je preganjalo že nekaj časa, a nisem vedela, kako naj se ga lotim. Ko sem se v nekem obdobju študijsko ukvarjala s sanjami in nezavednim, sem prosila sanje, da mi pokažejo, na katero gledališče naj se obrnem za sodelovanje. Sanjala sem Marinko Poštrak. Ko sem jo čez nekaj dni poklicala in ji povedala, kako sem prišla do nje, in dodala zamisel o Preroku, mi je rekla: 'A veš, da sem si to že dolgo želela delati?'« je na novinarski konferenci odkrito povedala Barbara Pia in nadaljevala: »Danes v sodobnem slovenskem gledališču prevladujejo politične teme, golota, eksces in šok. To, česar smo se lotili v Preroku, pa je nekaj povsem drugega. Odru želim vrniti to, kar mu je bilo odvzeto v prejšnjem stoletju s četrto steno: vonjave, okus in dotik. Senzorialne elemente.«

Temu je naklonjena tudi dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Marinka Poštrak. O Preroku je novinarjem povedala: »Besedilo je transcendentalno, meditativno in vsakogar izmed nas nagovarja s pretanjeno poetično metaforiko, kar je v slovenski gledališki produkciji bolj izjema kot pravilo. Mene je Prerok nagovoril že v srednji šoli in me zaznamoval. Kahlil Gibran se je v njem vračal k maronitskemu prvobitnemu krščanstvu, k ljubezni do drugih, sočutju. Bil je zelo vsestranski umetnik, tudi izjemen slikar. Motiv, ki smo ga v Prešernovem gledališču uporabili na plakatu za predstavo, je njegov. Tudi koncept uprizoritve je zelo poseben, saj poetične metafore besedila upodablja oziroma 'prevaja' v gledališke metafore, ki razpirajo arhetipske pokrajine ritualnega gledališkega jezika. V njej gre za zelo senzibilno preizpraševanje o smislu, človeku in svetu.«

V uprizoritvi se Jeničeva zato dotika občutkov, čutnosti, sinergij, torej prvin, s katerimi je Gibranova literatura subtilno prepredena. Kot že rečeno, je zelo pomemben del uprizoritve zvok. Barbara Pia Jenič s Petrom Penkom sodeluje že petnajst let, tokrat pa je k sodelovanju povabila še Tineta Terlepa in Igorja Megliča in ob tem povedala: »Oba prihajata iz ansambla Vedun, ki se ukvarja z neke vrste zvočno kirurgijo, ljudi zdravi z zvokom. Ko sem nekoč Tineta Terlepa poslušala na neki predstavitvi, se mi je je zdelo, da se moje telo spominja teh frekvenc, da se sebe spomnim veliko dlje, kot živim. Zame je bila to pretresljiva izkušnja. Duša se je spomnila, da sem starejša. Vse je bilo domače, verodostojno. Tako sem vedela, da Prerok potrebuje Tinetovo petje.«

Tine Omerzel Terlep (glas) in Igor Meglič (arabsko-balkanski saz) sta člana ansambla Vedun, ki izvaja starosvetno slovansko glasbo ter glasbo različnih ljudstev sveta. Kot pravi Tine, »so glasbo v preteklosti uporabljali predvsem v obredne namene in nikoli le za zabavo kot danes. V ansamblu negujemo glasbo tako, kot so jo čislali v preteklosti. Spontane zvoke trenutnosti (nenaučene) izvajamo v poltransu, zato so vedno drugačni. Nastajajo sproti. Vselej poskušamo narediti drugačen, svojstven zvočni odtis, ki pusti močan pečat. Noben trenutek pa ni ponovljiv. Zavedamo se, da je zvok univerzalen jezik, ki ga vsakdo dojema po svoje, in nikomur nočemo vsiljevati nečesa ukalupljenega.«

Svoje misli je na novinarski konferenci dodala asistentka dramaturginje, Kristina Mihelj: »V delu je vse večplastno povedano. Pozna se vpliv vzhodnjaških filozofij, ki nam morda niso tako blizu ali niso tako v ospredju. Predstava je drugačna predvsem v smislu, kako jo gledati in dojemati. Zanjo si je dobro vzeti čas, iti stran od nenehne konzumacije ter vsakemu stavku posebej pustiti, da se usede in počasi učinkuje. Predstavo je treba zajemati žličko za žličko, misel za mislijo.«

Vlogo Preroka so zaupali Mihi Rodmanu iz Prešernovega gledališča Kranj, v vlogi Almitre se bo predstavila Maruša Oblak iz Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, sicer pa, poleg matičnih gledališč, iz katerih prihajata omenjena igralca, pri koprodukciji predstave sodelujeta še Zavod Senzorium in SSG Trst. Od tam prihaja igralec Vladimir Jurc, ki je že vnaprej posnel Prerokov glas v slovenščini, v italijanščini pa Adriano Giraldi. Prevajalec je že omenjeni Lojze Bratina, Barbara Pia Jenič je poskrbela za režijo, scenografijo, oblikovanje videa in vonjav, dramaturginja je Marinka Poštrak, njena asistentka Kristina Mihelj, avtorji zvoka so Peter Penko, Tine Terlep in Igor Meglič, kostumografka Tina Kolenik, svetovalka za gib Jasna Knez, lektorica pa Mateja Dermelj.