V Marijinem oznanjenju Claudel razlaga o mestu ženske v božjem načrtu. Evina hči, skušnjavka in vir zla, je tudi Marijin otrok, začetnica človekovega iskanja odrešitve. Avtor naj bi v besedilo menda vključil tudi avtobiografske elemente ljubosumja med svojima sestrama.
V ospredju drame je mlada podeželska ženska, ki zboli za gobavostjo, ker je iz sočutja in dobrotljivosti za slovo poljubila gobavega arhitekta, svojega zavojevalca. Ko jo zapusti še zaročenec, odide med gobavce in se še bolj goreče posveti Bogu. S čudežno ozdravitvijo arhitekta in obujenjem mrtvega otroka svoje tekmovalne sestre na božično noč prevzame hkrati vlogo odrešenika in matere odrešenika, so vsebino povzeli na RTV Slovenija.
Po besedah dramaturginje Ane Kržišnik Blažica Claudel skozi svetniško Violaine pripoveduje o odrešenju po ženski poti. Po njenem mnenju se zdi, kot da bi bila drama napisana z mislijo na današnji dan. Pri priredbi si je želela današnjemu poslušalcu približati vero v človeško duhovno moč, ne glede na zgodovinski čas, zanos Claudelovega mističnega čustva, tako neobičajnega za sodobnega človeka, in še izostriti tako rekoč filmsko epskost besedila.
"Postavljati Claudelovo Marijino oznanjenje v današnjem času je nenavadno, saj se zdi, da ne gre toliko za dialog kot za Claudelov monolog, pri čemer avtor uporablja črno-belo tehniko dobrega in slabega, in medtem ko je na nekaterih mestih neprepričljivo premočrten, je hkrati paradoksalen in zagoneten," pa je zapisala režiserka radijske igre Ana Krauthaker.
Za glasbo si je režiserka izbrala avtorja glasbe in glasbenika Gorana Krmaca in glasbenega oblikovalca Luko Hočevarja. Tonska mojstrica je bila Sonja Strenar.
Francoski pesnik, dramatik in diplomat Paul Claudel (1868-1955) je bil najprej študent političnih znanosti in prava. Strokovno je bil dejaven na gospodarskem področju, kot diplomat je deloval po vsem svetu. Izhodišča njegovega literarnega ustvarjanja pa so bili dogma, kult in mistika. Najprej je pisal liriko in dramske, lirično obarvane pesnitve, v njih je častil božjo milost in stvarjenje. Med številnimi pretežno simbolističnimi dramami, v katerih je človekovo usodo in usodo sveta dojemal znotraj božjega reda, posebno mesto zavzema prav besedilo Marijino oznanjenje (1912). Kot avtorja in krščanskega misleca ga javnost še zmeraj dojema kontroverzno.
Claudelove drame niso doživele uprizoritev na slovenskih odrih vse do 70. let minulega stoletja, čeprav je Marijino oznanjenje že leta 1926 prevedel Anton Debeljak. Edvard Kocbek, eden izmed njegovih slovenskih podpornikov, ga je imenoval za "genija, velikana, podobnega gori". Besedilo je prvo slovensko uprizoritev dočakalo šele leta 1988 v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Dušana Mlakarja in v prevodu Aleša Bergerja, ki je Claudela označil za "umetnika besede, ki mu stavek teče tako, da skuša biti prevajalec le ponižni sluga in dober posrednik njegovih misli", še piše v sporočilu za javnost.