Zgodba Življenja drugih sledi agentu vzhodnonemške tajne službe Stasi Gerdu H. Wieslerju (Janez Škof), ki neprestano nadzoruje dramatika Georga Dreymana (Uroš Fürst) in igralko Christo-Mario Sieland (Saša Mihelčič). Zaradi spremljanja njunih korakov pa se agentov pogled na svet spremeni in ob tem začuti negotovost o svoji vlogi v svetu, so vsebino predstave povzeli v Drami. Von Donnersmarck je za film iz leta 2006 prejel oskarja za tujejezični film.

Predstava skozi preteklost govori o današnjem svetu in vseh njegovih stiskah. Dramaturginja Diana Koloini je na današnji novinarski konferenci dejala, da so v uprizoritvi pomembni motiv nadzorovanja in obvladovanja drugih, pa tudi motiv tega, kako pomembna so življenja drugih za nas same in kako v njih vstopamo. Če se je to v opisanem času dogajalo skrivoma, je danes človek odkrito opazovan na dnevni bazi. Kot je v besedilu k predstavi zapisal Krmelj: "Družba nadzora obstaja, a ne moremo je več utelesiti v enem aparatičku, enem krivcu in imenu."

Ravnatelju Drame Igorju Samoborju se je zdelo zanimivo, da je mladega režiserja Krmelja (1995) prevzela zgodba iz časa, ko še ni bil rojen, kar mu je omogočilo, da se je je lotil drugače, s širšim razmislekom. Krmelja je pri tem vodila misel, da je lažje razumeti preteklost kot sedanjost: "Ta polpretekla zgodovina se mi je zdela zanimiva, ker je tako nedavna, da so njeni elementi absolutno še prisotni danes, hkrati pa je nanje mogoče gledati kot na neko mitologiji."

V predstavi je režiserja, avtorja besedila, scenografa in sooblikovalca luči med drugim zanimalo, zakaj v človeku obstaja temelji strah, zaradi katerega nobeni politiki ne uspe resnično zaživeti. Ob tem je spomnil na Wieslerjeva razmišljanja v predstavi, zakaj nobeni politični opciji ni uspelo, "da bi nas naučila živeti drug z drugim". Zanimivo pa se mu je zdelo tudi, da v gledališču vselej gledamo življenje drugih, kar lahko po svoje predstavlja nek perverzni užitek, hkrati pa se ob tem odpira vprašanje, kje je tvoje življenje. Nenazadnje pa gre po besedah režiserja tudi za zgodbo o tem, kako lahko umetnost posameznika spremeni.

V luči rdeče niti sezone, ljubezni v vsem njenih pojavnostih, je Samobor dejal, da je v tokratni postavitvi govora o ljubezni in predanosti sistemu pa tudi o ljubezni do dela, kot jo denimo čuti znanstvenik pri odkrivanju neznanega. V tem primeru so neznanke življenje, ljubezen s svojimi stiskami in lepotami, pa tudi ljubezen do gledališča in ustvarjanja.

Kostumografijo podpisuje Špela Ema Veble, glasbo pa Silence, ki so posebej za predstavo napisali tudi novo Sonato za dobrega človeka. To na odru v živo na klavirju zaigra Fürst, ki je dejal, da se mu je pri ustvarjanju predstave zdelo zanimivo vživeti v to, kako je bilo živeti kot umetnik in ustvarjati v Vzhodni Nemčiji v času Stasija, ki mu nisi mogel pobegniti.

Saša Mihelčič pa je dejala, da je ob oblikovanju vloge razmišljala o tem, da je igralka Christa v zgodbi skozi opazovana, ona pa se ob tem sprašuje ali je resnično videna in slišana. Zanimivo se ji je zdelo tudi, da bolj kot sistem skozi opazovanje prodira v človeka, manj je slednjega, bolj je porozen.