Odlomki iz gledališkega lista

»Ne, ne napovedujem konca Evrope. Mislim pa, da je »diskretni šarm« stare dame vedno bolj kontaminiran z nekakšnim agresivnim strahom. Govorim o strahu pred tujci, pred priseljenci, pred drugačnimi. Ti postajajo razlog, da gre vse narobe. Evropa danes veliko moralizira o nasilju – in hkrati ne prizna, da je sama do vratu v njem. Na svojih in tujih tleh. Na mizi so jagode in šampanjec, pod njo pa teče kri.«
Matjaž Zupančič

»V današnjem času ni težko moralizirati, materiala je več kot preveč, na vsakem koraku. Zelo lahko je obsojati pohlep (saj tudi je obsodbe vreden) in kazati s prstom na druge. Seveda, saj mi nismo tajkuni, nismo se okoristili, nismo nikogar okradli in zaenkrat še tudi nismo nikomur nič hujšega naredili. Vendar Zupančičeva igra prav nam zastavlja neusmiljena vprašanja. Kakšni smo v resnici? Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali imuni za vse, kar ni prav? Kakšno je tisto človeško jedro, ki naj bi osmišljalo naše bivanje? Kaj določa nas in naša stremljenja? Kdaj smo se navadili na vso to nepravičnost, ki tako boleče zaznamuje naš svet?«
Darja Dominkuš

»Padec Evrope, ki je črna komedija in groteska, nas spodbuja, da bi se v kar največji meri zavedeli svojega stanja, da bi spoznali, kdo so Mart, Elke in Daniel v našem življenju. Ne gre toliko za spodbujanje k revoluciji, kot za ozaveščanje o položaju.«

»Če bi avtor pozabil pod naslov besedila dodati frazo: osebe in dogodki nimajo nič skupnega z realnim življenjem in so samo plod domišljije, bi si lahko oddahnili. Tako pa vemo, da se pred našimi očmi dogaja tisto, kar se navadno za našimi hrbti. Spoznamo, da je tišina v Padcu Evrope močnejša od vseh izgovorjenih besed.«
Rok Andres