Predstava gledalce na igriv način popelje skozi štiri letne čase ter ob tem nevsiljivo opozarja na pomembnost vzdrževanja iskrenih odnosov in medsebojne pomoči. "Zgodbo Ezopove basni je Saša Eržen posodobila in nadgradila, saj je moralni nauk originalne basni kar krut. Ima namreč sporočilo, da kdor ne dela, naj ne je, in mravlja dejansko ne pomaga čričku. V naši predstavi pa spoznamo, da je vsako delo vredno spoštovanja," je na novinarski konferenci pojasnila dramaturginja Tanja Lužar.

Režiser Nečak je v osnovi skladatelj in zapisan glasbenemu gledališču, kar se odraža pri postavitvi predstave. "Rad negujem teater, v katerem je magičnost in nosi sporočila, ki so nam pred nosom, a jih ne vidimo ali jih hitro pozabljamo," je povedal.

Kot je dejal, želi izpostaviti pomen razumevanja med ljudmi. "To je ena od najpomembnejših stvari, ki nam danes manjkajo. Če se ljudje ne razumejo, zgodba ne more iti naprej." "Mislim, da je to predstava, ki bi jo morali videti ne le otroci ampak tudi odrasli, ker vsebuje veliko filozofskega. Lutkovno gledališče je spoj lepote, magije in domišljije; odpira povsem nov segment v naših možganih in nam pomaga, da razmišljamo drugače," je še povedal.

Avtorica likovne podobe Barbara Stupica je likovno podobo predstave opisala kot "naturistični minimalizem z modnimi dodatki". "Predstava govori o tem, da ima vsako živo bitje svojo vlogo v mozaiku življenja, najsi gre za umetnika ali delavko, za človeško družbo ali naravo, predvsem pa o nujno potrebnem spoštovanju dela in vloge drugih in drugačnih v našem življenju. Zato sem se odločila za osnovne barve in, koliko je mogoče, naravne materiale," je navedla.

Ob tem je opozorila na pomen poklica lutkovnega tehnologa. "Žalostno je, kako moderne tehnologije poizkušajo nadomestiti znanje, pridobljeno s stoletjem izkušenj. Upam, da bomo našli način, da svoje znanje in izkušnje predamo mlajši generaciji. Lutkovna gledališča morajo nujno skrbeti tudi za vzgojo tehnologov, če želijo delati s klasičnimi lutkami," je dodala.

Lutke črička in mravlje so velike marionete na več kot štiri metre dolgih navezavah, ki jih upravljata igralki Metka Jurc in Elena Volpi na visokem mostu. Edina kostumirana vloga je drevo, v katerega je preoblečena Urša Kavčič.

V LGM je prvič, da so uporabljene lutke na tako dolgih navezavah, kar je bil izziv tako za lutkovnega tehnologa Mitjo Ritmaniča in izdelovalce lutk kot za animatorki. "V življenju sem preizkusila že precej marionet, a vse so bile lažje vodljive, in res je stalno napeto, če bo vse štimalo," je priznala Metka Jurc.

"Ta dolga razdalja med animatorjem in lutko prinese s seboj to, da se vsak najmanjši premik, ki ga narediš zgoraj, pozna spodaj v toliko večjem obsegu. Velja tudi obratno, če želiš majhen, natančen, počasen gib, moraš zgoraj narediti toliko večje gibe, da se spodaj zgodijo majhni, drobni premiki," je dodala Elena Volpi.

V predstavi so uporabili odlomke koncertov Štirje letni časi Antonija Vivaldija, songe pa pojejo igralke v živo. V ozadju odra so videoprojekcije, ki so delo Lene Kocutar. S slednjimi je po besedah režiserja ustvarjen vtis, kot da na odru gledamo slikanico.