»Nizozemska je dolgo veljala za kulturni in strukturni zgled mnogim drugim evropskim državam. Predstavitev trenutnega stanja nizozemske gledališke scene, ki je v zadnjem letu zaprla vrsto večjih gledaliških ansamblov in še daljšo vrsto neodvisnih produkcijskih hiš, ter po skoraj sto letih ukinila etablirani Gledališki inštitut, bo nemara skromen doprinos k temu, da se še lahko pravočasno izognemo pastem in čerem kapitalsko in tržno usmerjenega in vseprisotnega duha časa,« pravi Alja Predan, umetniška direktorica FBS.

Na festivalu bo tako mogoče videti dve ženski monodrami: Človeški glas v produkciji izvoznega mainstream gledališča Toneelgroep Amsterdam z igralsko zvezdo Halino Reijn in v režiji slavnega Iva van Hoveja, ter vzhajajočo, nadarjeno performerko Naomi Velissariou, ki je skupaj z Rikom van den Bosom napisala scenarij za svoj mononastop Mr Jones v produkciji izvrstnega neodvisnega amsterdamskega gledališča Frascati.

O sodobnem nizozemskem gledališču bo spregovorila Lucia van Heteren, soavtorica izbora in sourednica knjige Sodobna nizozemska drama. Izbor predstavlja dela štirih sodobnih nizozemskih dramatikov treh različnih generacij. Rob de Graaf (1952) je politično in družbeno angažiran avtor in eden najbolj uprizarjanih nizozemskih dramatikov. Drzno pretresa družbene teme in s tem ostaja zavezan svoji generaciji šestdesetih let, ko je bil družbeni angažma absolutna zapoved. Tudi Peer Wittenbols (1965) je izjemno ploden ustvarjalec in zlasti slogovno zanimiv, saj se v določenih delih odloča za zelo skop, v drugih za razkošen jezik. Disfunkcionalni medčloveški odnosi so njegova pogosta snov in tudi osnovna tema objavljene drame. Opus Magne van den Berg (1967) zaznamuje prepoznaven slog. Moč njenega dela je v omejevanju jezika: z minimalnimi jezikovnimi sredstvi skuša doseči maksimalne učinke. Govori o absurdnosti vsakdanjega življenja in jo skozi tragikomične situacije razvija v humornih prizorih, pri čemer tragično pogosto prevlada nad komičnim. Tudi večina del izjemno talentiranega mladega Rika van den Bosa (1982) so tragikomedije. Avtor uporablja klasično strukturo, v kateri zaplet, zgodba in dejanje junakov igrajo zelo pomembno vlogo, vendar se dostikrat bliža absurdu.

Vse štiri drame bodo bralno uprizorjene v izvedbi študentov AGRFT pod mentorstvom režiserke Yulie Roschina v treh popoldnevih na Prvem odru Prve gimnazije, kjer bodo prisotni tudi vsi avtorji tekstov. S trenutnim sistemom na področju uprizoritvenih umetnosti in spremembah, ki so se zgodile v zadnjem letu na Nizozemskem, pa nas bo seznanil teatrolog Niek vom Bruch, odgovoren za področje uprizoritvenih umetnosti pri eni od osrednjih državnih kulturnih fondacij Fonds Podiumkunsten.