Nuša Komplet, 26. 10. 2012

Moje glavno orodje je humor

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Richard Bean KRUH, režija Jernej Kobal, premiera 26. oktober 2012.

foto Jaka Babnik

Intervju z Richardom Beanom.

Kako bi označili svojo dvajsetletno kariero na področju dramskega pisanja? Kako ste sploh vstopili v svet dramatike in gledališča?

Preden sem postal dramatik, sem bil stand-up komik. Ko sem napisal Kruh, sem bil star 42 let, tako da sem začel pravzaprav dokaj pozno.

Na kakšen način, če sploh, vplivajo na vaše delo vaše osebne izkušnje? V mislim imam zlasti Kruh in dejstvo, da ste v mladosti nekaj časa delali v industrijski pekarni kruha?

Res je. Ko sem končal šolo, sem dobil prvo zaposlitev v industrijski proizvodnji kruha. Moj oče je bil policist, resda na dokaj visokem položaju, in svojo družino bi lahko označil za družino angleškega srednjega razreda. Ko pa sem na vsem lepem padel med moške iz delavskega razreda, je bila to izkušnja, ki mi je odprla oči. Vsaka druga beseda je bila kletvica, v nočni izmeni smo se ure in ure pogovarjali o seksu, predvsem pa sem imel priložnost, da sem spoznal nekaj najbolj čudaških, najbolj očarljivih, najbolj plemenitih, zločinskih, norih, pametnih posameznikov, kar sem jih kdaj srečal v življenju. Njihov humor je bil popotnica, ki me odtlej spremlja skozi življenje.

V svojih igrah pogosto obravnavate pereče probleme sodobne družbe (priseljevanje, migrantske delavce, revščino), zdi pa se, da to najraje počnete v obliki komedije. V
kakšnem smislu je tak pristop subverziven?

Mislim, da je nekaj podobnega počel Brecht, pa tudi Joe Orton. Prva naloga dramatika je, da zabava, in šele njegova drugotna funkcija je, da spreminja družbo, spodbuja revolucijo, razkriva napake, spodkopava pravovernosti. Moje glavno orodje v tej škatli za orodje je humor, torej uporabljam humor.

Kakršna je prednost gledališča v primerjavi z drugimi umetnostmi pri uprizarjanju vaših zgodb?

Sam sodobnega filma prav nič ne maram. Ne maram tapisona v kinodvoranah, pokovke, mobilnih telefonov, vse te navlake. Dosti raje imam gledališče. Gledališče je bolj družbena, bolj kolektivna izkušnja. Ko se ljudje v gledališču smejejo, se resnično smejejo. Pri komediji v kinu pa je največ, kar lahko pričakuješ, nekaj nasmihanja. Ljudje na filmu morajo biti lepi ali nasilni, ali pa oboje, gledališče pa ti dopušča, da postaviš na oder popolnoma običajne ljudi.

Kakšen odnos imate kot dramatik do režiserjev svojih dram?

Moja prva stična točka z režiserjem je dramaturgija, kajti sam težim k temu, da mora biti drama čim boljša že na papirju, še preden se začnejo vaje. Na svoje režiserje se zanašam v tem, da vedo več od mene in so bolj vešči glede načina prikazovanja. Rad imam režiserje, ki se začnejo hitro dolgočasiti, saj me s tem prisilijo, da okrajšam vse tisto, kar je odveč. Kot živečemu avtorju mi je dana možnost, da lahko, vsaj v Angliji, prihajam na vaje in se pogovarjam z igralci. Vendar pa svoje opazke raje dam režiserju, ki jih nato posreduje igralcem, ker želim spoštovati njegovo avtoriteto.

Nekaj vaših iger je bilo uprizorjenih v Sloveniji (Evrofilija v SLG Celje, Poročni apartma v MGL ). Ste morda videli katero teh uprizoritev?

Žal nisem videl nobene. A kot vem, je Evrofilija naletela na dober sprejem. Sam pa sem videl samo uprizoritev Kabaret, in sicer v Ljubljani. Predstava mi je bila všeč, a ker je mjuzikel, pač nisem bil pri razumevanju tako zelo vezan na jezik.

Ali nasploh sledite uprizoritvam svojih iger na tujem? Kako te učinkujejo v drugih družbenih in kulturnih kontekstih?

Seveda je zame lažje, če je uprizoritev v angleščini, ker potem lahko še dodatno kaj prispevam. Pri uprizoritvah v Nemčiji, denimo, in tam še prav posebej, kajti režiserjem je dovoljeno, da igro reinterpretirajo in postavijo na nenaturalističen način, pa je najbolje vse skupaj pustiti pri miru, naj pač opravijo svoje in po svoje, sicer bi lahko prišlo do spora. Angleško gledališče še zmeraj daje prednost uprizarjanju v naturalistični formi, medtem ko gledajo drugod po Evropi na tak naturalizem s prezirom. Ravnokar pa sem se vrnil iz New Yorka, kjer na Broadwayju igrajo mojo dramo One Man, Two Guvnors, in kar nekaj odlomkov sem napisal na novo, da bi bila predstava bolj dostopna za Američane.

Ali obstaja popolna uprizoritev neke igre?

Ravno v tem je lepota gledališča. To, da je vsaka uprizoritev drugačna. In že spet smo pri razliki med gledališčem in filmom. Videl sem že nekaj malodane popolnih uprizoritev svojih iger in bil prepričan, da se jih ne da uprizoriti bolje, potem pa so bile na moje presenečenje včasih še izboljšane, in to večinoma v manjših regionalnih gledališčih, kjer so prizorišča po navadi bolj intimna.

Kaj pa na splošno menite o sodobnem gledališču?

Moje splošno mnenje se nanaša predvsem na britansko gledališče, in to je izredno močno. Polovica predstav na Broadwayju je britanskih. O evropskem gledališču vem manj, vseeno pa lahko v njem zaznavam neko težnjo, in sicer, da je to gledališče neskončno filozofsko, z liki, ki imajo dolge govore o smislu bivanja, in da si bore malo prizadeva, da bi bilo zabavno ali humorno. Kot bi hoteli reči, da mora biti obisk gledališča nujno nekakšno intelektualno opravilo in kot da je to nekaj koristnega za gledalca. Nazadnje pa bo to s svojo puščobnostjo gledališče ubilo. Gledališče je stvar smeha in solz, ne eksistencializma.


(Prevedla Tina Mahkota)


(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Nuša Komplet, SiGledal, 7. 12. 2013
Ljubezenske in šaljive slike al fresco
Nuša Komplet, Sigledal, 26. 4. 2013
Šli smo v vesolje in ugotovili, da bogov ni
Nuša Komplet, SiGledal, 10. 6. 2013
Tretjič ...