Kaj te je navdušilo nad otroškim gledališčem, kdaj te je ta žanr pričel zanimati in kako se počutiš ob nastajanju nove predstave Snežena sestra?

Do gledališča za otroke čutim posebno odgovornost, hkrati pa tudi posebne vrste privilegij, da imamo možnost delati predstavo za najmlajše. Zdi se mi namreč, da so uprizoritve namenjene njim izjemnega pomena in da se jih nikakor ne bi smelo zapostavljati. Preko tovrstnih gledaliških doživetji namreč otroke vabimo v čarobni svet gledališča, vzgajamo bodoče gledalce in spremljevalce, kakšen od njih pa se verjetno v gledališče zaljubi tudi do te mere, da ga – čez leta – izbere za svoj poklic.

Tu nekje se namreč začenja tudi začetek moje ljubezni do gledališča: v izjemnih svetovih, ki so se pred mano odpirali v številnih lutkovnih in otroških gledaliških predstavah, ki sem jih z navdušenjem gledal in se jih še vedno velikokrat spominjam. Morda so mi kdaj tudi v navdih zdaj, ko se sam spopadam s tovrstnimi izzivi. Nekako se mi zdi, da sem otroške predstave dolžan vsaj malemu Luku.

Hkrati pa se mi zdi, da ima otroško gledališče tudi odgovornost postavljati vprašanja in otrokom odpirati nove poglede na svet – ne v pedagoškem smislu, ampak v emotivnem, imaginativnem smislu ter jih popeljati v območje tem, s katerimi se tako ali drugače srečujejo. Verjamem, da je lahko gledališče dobro izhodišče za pogovore, razmišljanja in razpravljanja otrok s starši, pa tudi s sovrstniki o novih temah.

Takšno je tudi potovanje nove predstave Snežena sestra, ki na igriv način razpira razmišljanja o temah smrti, žalovanja, žalost, osamljenosti in željo po sočloveku – pomembnih temah, ki vse prehitro postanejo tabu, če jih predolgo pometamo pod preprogo. Mislim, da jih je treba nagovoriti dovolj zgodaj, a s pravimi besedami in znaki.

Kaj te je navdihnilo za režijo prav te zgodbe, ki je seveda nastala po knjigi ene najbolj uspešnih evropskih pisateljic Maje Lunde? O čem govori zgodba in kakšno je njeno glavno sporočilo?

Snežena sestra Maje Lunde je čudovita zgodba o družini, prijateljstvu in pomenu praznovanja prazničnih dni, zato je kot nalašč za božični čas. A ne samo za ta čas. Zgodba namreč preko božične zgodbe govori o zelo pomembnih temah, za katere je malo prostora in o katerih se neradi pogovarjamo, ne le z otroki, ampak tudi odrasli med sabo. Tema smrti, žalovanja in spominjanja je boleča, zanjo pogosto nimamo pravih besed, pomeni pa tudi razgrinjanje dela intime in človeške ranljivosti, česar se radi izogibamo. Maja Lunde pa je našla jezik in sredstva, da o izgubi spregovori skozi igrive oči, paleto barvo in migetajočih prazničnih lučk, a pri tem niti malo ne podcenjuje otroške publike, ampak jih nagovarja enakovredno in z njimi nič manj tehtno ne govori o tem, kako pomembni so medčloveški odnosi, zaupanje, bližina, družinska varnost in prijateljstvo, zlasti v času žalovanja. Izpostavlja pa, da se je nujno pogovarjati o smrti, o minljivosti, pa tudi o žalosti, pogrešanju in spominjanju – torej o čustvih, ki jih najraje skrivamo, pometamo pod preprogo, a jih s tem pogosto le še poglabljamo in jim ne damo pravega prostora za razrešitev.

Julianu, glavnemu junaku naše božične pustolovščine, je božični čas najlepše obdobje v letu. Ne samo, da obožuje božič, tople medenjake, vroč kakav in pisane okraske, tudi svoj rojstni dan praznuje na božični dan. Letos je Julianov božič malo drugačen, saj je njegova sestrica pred kratkim umrla, njegova družina pa se je zavila v žalovanje. Toda Juliana čaka nepričakovano presenečenje v podobi skrivnostnega dekleta Hedvig, ki Julianu ponovno pokaže, kako izgleda pravi, sladek, puhast, rdeč in prazničen decembrski čas, hkrati pa mu pomaga, da se na poti svojega reševanja božiča in razveseljevanja družine spremeni v pogumnega dečka, ki se zna postaviti zase, pomagati prijateljem, se pogovarjati in poslušati. Pomembna sporočila za vsak dan v letu, ne le za božični čas.

Tokrat prvič sodeluješ z Mini teatrom. Na kakšen način te ta izkušnja oblikuje in zakaj je Mini teater pomemben, predvsem za mlade, ki jim vedno daje priložnost za ustvarjanje.

Mini teater se zdi izjemno pomemben prostor v slovenskem gledališkem prostoru – prostor odprtih možnosti, vrelca idej in izjemne kreativen energije, prostor za raziskovanje in odpiranje pomembnih tem skozi najrazličnejše oblike gledališča. Zato sem bil izejmno vesel vabila in priložnosti v tem velikem mini gledališču. Posebej, ker je to tudi priložnost za čudovito, kreativno in kolektivno delo z inspirativnimi soustvarjalci. Druženje na Križevniški nas je povezalo v homogeno skupnost, ki ustvarja skupaj, kar se mi sploh zdi največji privilegij in darilo gledališča.