Če bi moral našim gledalcem priporočiti predstavo Skini mi se s kursa, kaj bi jim povedal o drami?

V Benetkah sem bil dvakrat, prvič, zadnjič in nikoli več. Preveč golobov in preveč umazane vode za moj okus. Na Cipru nisem bil, nimam deviznega računa in na morje grem raje v hribe. V vojni nisem mečeval in ne metal bombe, v vojni za Slovenijo sem se skrival v zaklonišču, ker sem bil za tank premajhen in za pešadijo predolge pameti. Zato sem zgodbo Othella premaknil v Ljubljano, njegovo vojsko zamenjal z slovenskimi nogometnimi navijači, Desdemoni dal umazan šal namesto parfumiranega robca in igralcem maske, da bi bila tekma bolj skrivnostna in gledalcem zanimivejša. Z enajstmetrovkami.

V predstavi sodeluješ z odlično mednarodno ekipo mladih igralcev, v kateri so Klara Kastelec, Rada Kovačević, Jurica Marčec in Kristina Tini Rozman. Kako potekajo vaje in priprave na predstavo?

Najprej sem hotel igralce zamenjati z lutkami, potem s predmeti. Recimo z nahrbtniki: Desdemono z damsko torbico in Othella s čefursko peder tašno, srednjeveško glasbo s Senidah, Z++ in Klincom, pa malo turbo folka za počez. Pa sem srečal tele štiri, ki so mi postali ljubi in zanimivi, zato sem jim pogledal v spodnje hlače in oni meni v glavo. Oprali so me na 200 stopinj in posušili na soncu, da sem si na vetru končno priznal, da je najboljše živeti v svojem steklenem stolpu, kjer se lahko prepiram in zabavam samo s tistimi Butalci, ki jih imam rad. 

Kaj te navdihuje? Kaj rad bereš, v kakšni glasbi uživaš ter katere so tvoje najljubše televizijske oddaje, serije in filmi?

Matjaž Pograjc je z leti postal izredno vljudna enota. Zna ponuditi stisk roke, reči dober dan in zažgoleti hvala. Ko pa se prižgejo teatrske luči, se vešče spremeni v nočno moro marsikaterega opranega in zlikanega prebivalca tega sveta, Postal sem prijaznejši do občinstva, ker sem postal bolj strog do sebe. Če kaj znam, lahko dam. Za več se bom moral še bolj učiti. Kdor se ne zna znova in znova učiti, ne bo znal nikoli zares živeti. Danes vsi vse vedo in vse znajo, sam pa menim, da nikoli ne znam dovolj, da ne bi smel znati še več. Zato berem, gledam in poslušam. Grizem. Do smrti in nazaj.