Andrej Hieng se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Že med študijem režije na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost je začel režirati v Prešernovem gledališču v Kranju, zatem v Mestnem gledališču Celje, nato v Kopru, Ljubljani, Mariboru in Trstu. Kot je ob jubileju zapisal dramaturg in teatrolog Primož Jesenko, je bil Hiengov umetniški razvoj tesno vezan na formiranje modernega dramaturškega koncepta v slovenskem gledališču in na uprizoritveni vzpon pod taktirko Herberta Grüna, Lojzeta Filipiča in Bojana Štiha. V 80. letih minulega stoletja je bil tudi umetniški vodja SLG Celje in SNG Drama Ljubljana.
Med opaznejšimi režijami je Jesenko izpostavil Kriminalno zgodbo Jožeta Javorška v celjskem gledališču, Javorškovo Povečevalno steklo in Kaligulo Alberta Camusa v SNG Drama Ljubljana in dramski prvenec Gregorja Strniše Samorog v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Kot dramatik se je Hieng vzpostavil v obdobju dramaturga Lojzeta Filipiča v Mestnem gledališču ljubljanskem. Njegovi drami Osvajalec (1970) in Lažna Ivana (1973) je režiral Dušan Jovanović, Izgubljenega sina (1975) pa Mile Korun.
Kot je še zapisal Jesenko, je Hiengov delež bistven za kontinuum moderne slovenske dramatike po letu 1970. Kakovostni razcvet slovenske drame po Dominiku Smoletu in Primožu Kozaku je iztrgal gledališče slepi ulici družbene izolacije, Hieng, Javoršek, Jovanović in Gregor Strniša pa so že ustvarjali mimo deskriptivnosti, ki je "politizirala" gledališče v duhu tradicionalnega humanizma.
Pesnik, pisatelj in publicist Ciril Zlobec (1925-2018) pa je na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) Hienga opisal kot dokaj netipično osebnost v slovenski literaturi: "Ves svoj čas je živel nekako sam zase, vendar bližnjik vsakomur, ki je bil odprt za dialog, za sodelovanje." Opisal ga je kot "avtorja s pravo mero samozavesti; z njim se je ukvarjala skoraj samo najbolj kvalificirana kritika, spoštljivo, s poudarkom na njegovem inventivno skrbnem jeziku in izbrušenem slogu, bralstvo je bilo izbrano, tudi ko ni bilo najbolj številno".
Hieng je podpisal knjigo Novele, ki je bila izdana v soavtorstvu z Lojzetom Kovačičem in Frančkom Bohancem, ter noveli Usodni rob in Planota. Je tudi avtor romanov Gozd in pečina, Orfeum, Čarodej, Obnebje metuljev in Čudežni Feliks. Zlobec je v svojem zapisu opomnil tudi na Hiengov nenavadno obsežen in zelo kvalitetnim španski cikel, ki obsega Cortesovo vrnitev, Osvajalca, Burlesko o Grku in Gluhega moža na meji.
Hieng je sicer pisal tudi filmske scenarije po literarnih predlogah in leta 1958 režiral film Kala.
Za svoje delo je prejel več nagrad - leta 1971 Župančičevo nagrado, leta 1988 Prešernovo nagrado za prozni dramski opus in leta 1994 nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks. Izredni član SAZU je postal leta 1995. Umrl je 17. januarja 2000 v Ljubljani.
Njegovi hčeri sta gledališka režiserka Barbara Hieng Samobor ter pisateljica Katarina Marinčič.