Film z naslovom Budleja: Brez okovov občinstvu omogoči uvid v pesničino življenje po zaporniški izkušnji, hkrati pa se Birungi v njem vrača v preteklost, v čas prestajanja zaporne kazni. V zaporu je pristala zaradi pretepa, ker je branila sestro, ter nato kmalu začela odkrivati nepravičnosti, ki so vpete v britanski kazenskopravni sistem. Njena zaporniška izkušnja je prepletena z izkušnjo institucionaliziranega rasizma.
Čeprav živi v Združenem kraljestvu od svojega četrtega leta in ima britanski potni list, so jo oblasti premestile v zapor za tujce, grozila pa ji je tudi deportacija. Komunikacija z odvetnikom ji je bila onemogočena, bila je priča nepravičnemu obravnavanju zapornic in začela je gladovno stavkati.
Pred zaporom sem se vedno identificirala in predstavljala kot Britanka, v zaporu pa sem ozavestila, da sem tudi Afričanka in v tem našla ponos, je Birungi povedala med pogovorom, ki je potekal v Stari mestni elektrarni. Rasizem v zaporih postane še težje premagljiva gmota, ker se nahaja za zidovi, o njem se ne poroča. A v zaporu je našla tudi skupnost sester in solidarnost. V preteklosti je vedno hitela pojasnjevati, zakaj je pristala v zaporu, sedaj tega ne počne več.
Ko ljudje izvejo, da je bila zapornica, se čudijo, stereotipi pa se rušijo. Birungi se je po prestani zaporni kazni sprva nekoliko ujela v začaran krog depresije in ponovnih aretacij, ki doletijo marsikaterega nekdanjega zapornika. Ravno ta oznaka - nekdanji zapornik - sesuje priložnosti za službo v prah, v ljudeh prebudi strah in odpor, in takšne stigme se je težko otresti.
A Birungi je moč za spremembe našla v umetnosti, natančneje v poeziji in performansu. S svojim zgledom je navdahnila še številne druge, tako tiste z izkušnjo zapora kot osebe, ki te izkušnje nimajo, a so v njej našle mentorico. Njeno poslanstvo je, da dokaže, da obstaja življenje po zaporu, ter tako prepreči, da bi nekdo sploh pristal v zaporu ali da bi se tja vračal, je povedala.
Nekateri zaporniki, sploh ženske, se v zaporu počutijo varnejše kot v svojem domačem okolju. Kakšna družba smo, da smo to dopustili, se je spraševala pesnica ter poudarila, da se vendarle nihče noče vračati za rešetke. Če se kazni vrstijo, je to zaradi napak družbe, ki ne prekine začaranih krogov težav in stigme. Slednja je po njenem mnenju še hujša za ženske, ki v zaporu pogosto pristanejo zaradi svojih partnerjev, velikokrat pa tako izgubijo tudi svoje otroke, saj je ponovna pridobitev skrbništva po prestani zaporni kazni kavelj 22.
Režiserka filma Tracy Kiryango je med pogovorom, ki ga je povezovala Tanja Buda, povedala, da se je nekoč osredotočala na prikaz družbenih problemov in njihovih posledic, sedaj pa raje v ospredje postavi ljudi, ki spreminjajo svet na bolje. Občinstvu pokaže svet, kakršen bi lahko bil in ki si ga želi uresničiti. Skupaj z Birungi si želi, da film Budleja: Brez okovov doseže čim širše občinstvo, vključno z zaporniki in zapornicami.
Birungi je ustanoviteljica umetniške platforme Unchained Poetry (Poezija brez okov) za umetnike z izkušnjo kazenskega sistema, sodeluje z nacionalnim zaporniškim radiem, organizira umetniške večere brez okov ter vodi še številne druge projekte na tem področju. Po pogovoru je sledil njen pesniški nastop. Navdušeno občinstvo in bučen aplavz sta umetnico ganila do solz.