SMG, 24. 5. 2011

Mefisto zadnja premiera SMG v sezoni 2010 / 11

V sredo, 25. maja 2011, bo v Slovenskem mladinskem gledališču premiera Mefista v režiji Eduarda Milerja. Predstava bo obenem otvoritev 5. gledališkega festivala PRELET.

foto Primož Lukežič

Mefisto (Roman o karieri) Klausa Manna je nastal leta 1936, ko je tudi izšel pri založbi Querido v Amsterdamu. Glavni junak Hendrik Höfgen, povzpetniški igralec in intendant, se udinja nacionalsocialističnemu režimu, zaradi česar se odreče prijateljem in prvotnim levičarskim prepričanjem, obenem pa živi dvojno, »dekadentno« življenje in se zaplete v sadomazohistično zvezo s temnopolto Julietto Martens. Mefisto je roman o oportunizmu izpod peresa pisatelja, ki je kot gledališki kritik zelo tankočutno opisal ustvarjanje gledališča, tekmovalnost med igralci in brezkompromisno povzpetništvo, ki glavnega junaka pripelje do položaja gledališkega intendanta.

Model za osrednji lik Hendrika Höfgena je bil Mannu sloviti nemški igralec, režiser in intendant Gustaf Gründgens, ki je bil od leta 1926 do 1929 poročen z njegovo sestro Eriko Mann. Gründgens je v času nacionalsocializma doživel bleščečo igralsko in intendantsko kariero, ki se je nadaljevala tudi po II. svetovni vojni, ko je zamenjal politične barve, vodil številna pomembna nemška gledališča in leta 1963 umrl v Manili zaradi prevelikega odmerka uspaval, kar bi lahko kazalo tudi na samomor.

Po vojni je roman leta 1956 izšel najprej v Nemški demokratični republiki, v Zahodni Nemčiji pa pri založbi Rowohlt šele leta 1981, saj je posinovljenec Gustafa Gründgensa dosegel prepoved objave. Leta 1984 smo ga dobili v slovenskem prevodu Lada Kralja in iz njega črpa odrska priredba Žanine Mirčevske.

Mirčevska je dramsko zgodbo za uprizoritev v režiji Eduarda Milerja zreducirala na deset oseb: osrednjega junaka Hendrika Höfgena bo igral Dario Varga, njegovo temnopolto ljubico Julietto Martens Maša Kagao Knez, dramaturginjo Angeliko Sielbert Romana Šalehar, Hendrikovo soprogo Barbaro Bruckner Daša Doberšek, predsednika vlade Boris Kos in njegovo soprogo Lotte Lindethal Maruša Geymayer-Oblak, igralko Doro Martin Olga Grad, igralca in komunista Otta Ulrichsa Robert Prebil, igralca in nacista Hansa Miklasa Matija Vastl, umetniškega direktorja Hamburškega gledališča Oscarja von Krogeja Ivan Rupnik.

Predstava v režiji Eduarda Milerja obravnava teme, ki so pomembne tudi za naš čas: Ali obstajajo vzporednice med zapeljanim zapeljivcem Höfgenom in tedanjo nemško nacizirano kulturo ter sodobno postsocialistično Slovenijo? Kje so mefistovski mehanizmi, ki tudi danes poganjajo »obrat« gledališča in predvsem igralca, narcisa, ki je pripravljen za slavo izdati svoje najbližje? Kaj se je danes zgodilo z etiko v gledališču, kdo so nosilci te etike? Kdo so danes revolucionarji, kakršna sta bila Klaus in Erika Mann? Kakšno vrsto krize spola uteleša Mefisto? Ali tudi danes (morda celo bolj kot včasih) obstaja povezava med gledališčem in politično igro? Kakšna je politika gledališča, ki to igro omogoča?

Roman Klausa Manna je zelo odmevno odrsko postavitev doživel leta 1979 v režiji Ariane Mnouchkine, leta 1981 pa izjemno filmsko različico v režiji Istvána Szaba s Klausom Mario Brandauerjem v glavni vlogi.

***
Klaus Mann se je rodil v Münchnu Thomasu Mannu in njegovi ženi Katie Pringsheim. Leta 1924 je začel pisati kratke zgodbe, leto pozneje pa gledališke kritike. Njegovo življenje so zaznamovali nesoglasja z očetom, denarne stiske, šikaniranja zaradi homoseksualnosti in odvisnost od mamil. Leta 1927 je skupaj s sestro Eriko potoval okoli sveta, ustavila sta se tudi v ZDA. Med letoma 1924 in 1928 je bil zaročen s Pamelo Wedekind, najstarejšo hčerko Franka Wedekinda. Leta 1929 je s sestro Eriko odpotoval v Severno Afriko, kjer se je spoprijateljil s švicarsko pisateljico Annemarie Schwarzenbach, s katero sta kasneje potovala tudi skupaj, med drugim na pisateljski kongres v Moskvo leta 1934. Leta 1933 je s sestro Eriko sodeloval pri političnem kabaretu Die Pfeffermühle, na katerega so postali pozorni nacisti, zato je leto pozneje zbežal v Pariz, nato v Amsterdam in Švico, kjer so imeli Mannovi družinski hiši. Leta 1934 mu je bilo odvzeto nemško državljanstvo in postal je državljan Češkoslovaške. Leta 1934 je emigriral v ZDA, živel je v Princetonu, New Jerseyju in New Yorku, leta 1937 je njegov partner postal filmski in gledališki kritik Thomas Quinn Curtiss. Leta 1943 je postal državljan ZDA in med II. svetovno vojno je kot ameriški vojak služil v Italiji. Leta 1945 ga je ameriška vojska poslala v Nemčijo kot poročevalca o povojnih razmerah. Njegov najslavnejši roman je Mefisto, ki ga je leta 1936 napisal v Amsterdamu, za enega najpomembnejših romanov nemške literature v eksilu pa velja njegovo delo Vulkan. Leta 1949 je v Cannesu napravil samomor.

***
Režiser Eduard Miler se je rodil 18. julija 1950 v Ljubljani. Leta 1977 je diplomiral na akademiji v Stuttgartu. Nastopal je po različnih nemških gledališčih in nato v osemdesetih letih začel režirati. Od leta 1991 do 1995 je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča; režiral je v številnih nemških in skoraj vseh slovenskih gledališčih, pa tudi na območju drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Njegovi priljubljeni avtorji so prav gotovo tisti iz vrst nemških dramatikov in sodobni angleški dramatiki. Njegove režije so pogosto angažirane, utemeljene s spoznanji o destruktivnosti sodobnega sveta. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1987 in Borštnikovo nagrado za režijo Brechtovega Baala leta 1999.

SMG, 20. 4. 2017
Navzkrižni samointervju
SMG, 25. 9. 2009
Amado mio