Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (sofinancira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS) in je s podporo ARRS kot plod sodelovanja z AGRFT izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete.
Avtor v knjigi opravi analitično razčlenjevanje in raziskavo, hkrati pa se skozi analizo uprizoritvenih praks od dramatike do performansa loteva tudi konkretnih korpusov materije (modernizem, avantgarda, postavantgarda …). Tako odkriva nove možne zorne kote pogledov na slovensko, evropsko in izvenevropsko dramatiko, gledališče in uprizoritvene prakse kot tudi na sodobno slovensko in evropsko družbo. Vsako od poglavij se osredotoča na posebno problematiko, od meddisciplinskosti in medmedijskosti k ne več dramskosti, postdramskosti, kreolizaciji, obrobju in središču, semiosferi, retoriki prostora, odrskem eseju, singularnosti, novih oblikah vezljivosti medijev. Vse to se zaokroži v svež pogled na uprizoritvene prakse in kulturo, ki uveljavlja spoznanje, da je umetnost danes vezljiva, medmedijska in medkulturna.
(Iz recenzije Mateje Pezdirc-Bartol)
Monografija je zastavljena hkrati kot znanstvena monografija in študijsko gradivo, v katerem so predstavljeni ključni koncepti, teorije, razpotja in dileme medkulturnosti in medmedijskosti. Avtor omenjeno tematiko ne le predstavi s stališča raznovrstnih teorij, pač pa jo zasidra tudi v obravnavi vrste ključnih uprizorjenih del zadnjih nekaj desetletij. S tem postane tematika knjige otipljivejša, kar je še posebej dragoceno v današnjem brezbrežnem prisvajanju uprizoritvenih in siceršnjih teorij in hkrati praks.
(Iz recenzije Aleša Erjavca)
Tomaž Toporišič je dramaturg in gledališki teoretik, izredni profesor za področje dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kot gostujoči predavatelj pa izvaja tudi predmet Sociologija gledališča na Filozofski fakulteti UL. Je avtor številnih razprav in znanstvenih monografij. Njegova primarna področja raziskovanja so teorija in zgodovina uprizoritvenih praks in literature, predvsem interakcije med obema področjema; semiotika kulture in kulturne študije. Med letoma 1990 in 2016 je bil dramaturg in nekaj časa tudi programski direktor Slovenskega mladinskega gledališča. Soustanovil jein nekaj časa tudi vodil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Za svoje delo je prejel več nagrad.
Njegove knjige o sodobnem gledališču in drami: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice XX. stoletja, Maska, Ljubljana, 2004; Ranljivo telo teksta in odra, kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, knjižnica MGL, Ljubljana, 2007; Levitve drame in gledališča, Založba Aristej, Maribor, 2008; Zbornik Drama, tekst, pisava (souredila Petra Pogorevc), Knjižnica MGL, Ljubljana, 2008; Zbornik OccupyingSpaces: ExperimentalTheatre in Central Europe: 1950-2010 (souredila Ivo Svetina in Tea Rogelj), TACE, Ljubljana, Praga, 2010.
Misel iz knjige:
Tiranija očesa. Oko je lahko prav imperialistično, postane arogantno in nam ne omogoča, da bi občutili drugače in na drug način. Uporabljati hočemo celotno telo, ne da bi pozabili na oko, ampak da bi pri tem, ko hočemo povedati zgodbo, uporabili vseh pet čutov, tudi dotik, vonj in okus. Domišljija je zelo pomembna moč, s katero razpolagamo, in ne smemo je omejiti z besedami.
(EnriqueVargas, Teatro de los Sentidos)