»Na začetku novega tisočletja je bil dramatik Martin Crimp intervjuvan za časopis, ki je ob objavi članka v naslovu zapisal, da je 'enigma'. Ni težko razumeti, zakaj: po vsej celinski Evropi, od Berlina do Pariza, od Milana do Lizbone in od Kopenhagna do Ljubljane, je njegovo ime z veliki črkami napisano na plakatih najboljših gledališč, vendar v njegovi domovini večina gledališčnikov zanj skorajda ni slišala. To je nenavadno, saj je Crimp do leta 2000 v svoji (takrat) dvajsetletni karieri napisal več kot deset iger. /.../ Ključ do uganke je preprost: Crimpovo delo je težavno. Ne piše množičnih družbenih komedij, srhljivih dram iz mestnih četrti ali enostavnih iger o 'meni in mojih prijateljih'. Ne piše uspešnic z West Enda, telenovel ali besedil za pop muzikale. Njegove igre so trdo delo. Običajno so eksperimentalne po obliki in neprijetne po vsebini. Čeprav jih navdaja igrivo veselje do spodkopavanja dramskih konvencij in pogosto bujne besedne igre, le redko spodbudijo občinstvo, da bi se poistovetilo s katerim od likov. Namesto tega jih pozivajo k določeni distanci. In k razmišljanju. Za njegova dela je značilna vizija družbe kot kraja družbenega propada, slabe morale in neizbežnega nasilja, zato gledalcem ne ponujajo niti tolažilnega optimizma niti dobrega počutja. Namesto tega dobijo moralno dvoumnost in uganke o motivaciji. Poleg tega Crimpove teme nikakor niso predmet lahkotne zabave: lotil se je številnih krutih situacij, od ugrabitve do zlorabe otrok; njegovi liki so pogosto neprijetni ljudje; njegove politične tarče segajo od medijske manipulacije do potrošniške kulture; dekonstruiral je spol in kritiziral vojno proti terorizmu. To ni ravno vsebina tipičnega dobrega večera. Njegovo gledališče je izziv, ker postavlja pod vprašaj britansko tradicijo naturalizma in socialnega realizma. Kot pravi režiser Dominic Dromgoole: 'Martin Crimp je resnično evropski pisatelj /.../ Njegovo delo prekipeva od hladnega formalnega občutka za gledališke možnosti.' Da, Crimp je izjemno inovativen, vendar je zaradi izoliranosti številnih britanskih gledališč tudi vedno podcenjen.« (Alex Sierz, The Theatre of Martin Crimp, 1–3)

»Ena Crimpovih najbogatejših in najbolj subtilnih iger Podeželje je skrivnostna in vznemirjajoča. Razdeljena je na pet prizorov, od katerih sta v vsakem dva nastopajoča. Čeprav nobena od replik ni pripisana določenemu liku, so kombinacije jasne: Richard in Corinne v prvih dveh prizorih; nato Corinne in Rebecca; nato Rebecca in Richard; in nazadnje spet Richard in Corinne. Dogajanje se razvija skozi vrsto zgodb, ki si jih dva pripovedujeta. Pomembni liki, kot so Morris, Sophie, varuška in njuni otroci, so ostali zunaj odra. Osrednja tema igre je, da sodobni meščani vidijo podeželje kot zatočišče pred slabostmi mestnega življenja. Toda vsi njihovi poskusi pobega so neuspešni - svojo bedo so preprosto prinesli s seboj.« (Alex Sierz, The Theatre of Martin Crimp, str. 58–59)

»Na eni strani Podeželje govori o tem, kaj ljudje počnejo s svojimi telesi: vanje vbrizgavajo heroin ali se nebrzdano predajajo telesnim užitkom, z vsemi psihičnimi posledicami izdaje in zmede, ki so s tem povezani. Čeprav se otroci nikoli ne pojavijo na odru, jih Corinne v trenutku, ko začuti resnično grožnjo, odpelje na varno. Ne glede na to, ali si v telo natočite čisto vodo ali alkoholno pijačo: igra stavi na vse čute. Če si jo pozorno ogledate, je nešteto trenutkov, ko je omenjen dotik, okus ali vonj. Vključena so vsa čutila.« (Alex Sierz, The Theatre of Martin Crimp, 203)

»Gre za hladno delo, ki je prej občudovanja vredno kot všečno: imaš občutek, da gledaš odlično izvedeno klinično disekcijo, a zaman iščeš srce.« (Financial Times, 2000)

Povezava: PDF gledališkega lista