Kaja Novosel, 23. 9. 2022

Majhna preprosta opazka

Gledališče Celje, Kristian Smeds ŽALOSTINKE IZ SRCA EVROPE, režija Jari Juutinen, premiera 23. september.
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje

V iskanju Sonje med dramskimi vrsticami in v življenju.

Monodramsko besedilo je pogosto že samo po sebi izkustveno neobičajno in vznemirljivo: skrivnostno, a hkrati razodevajoče; redkobesedno, a tako gosto povedno. En sam lik, ki pove svojo zgodbo v samotni odrski maniri razkrivanja intime in osrednjega konflikta, ki ga žene v upovedovanje svojega sveta. Kakšen je ta protagonistkin ali protagonistov svet, kakšen je kot svet sam zase in kaj je v njem ključno? Kaj ga izgrajuje in kaj ga ruši? Kaj in kako vpliva na nagovorjenega gledalca? Monodrama vzbuja posebno vrsto bližine tudi zanj, saj v odnosu (en) lik – (en) gledalec trčita dva svetova, ki skupaj tvorita nove podobe, ideje – avtor pa vedno upa, da tudi spoznanja.

Dramsko besedilo Žalostinke iz srca Evrope finskega avtorja Kristiana Smedsa (1970) zgošča epicenter dogajanja enega kanonskih romanov ruskega psihološkega realizma Zločin in kazen na Sonjo Marmeladovo, s tem pa v drugi plan umika Raskolnikova, ki ga je literarna teorija obširno analizirala in teoretsko razgradila na kosce. Zasuk fokusa daje glas liku, za katerega je oznaka prostitutka skoraj pogostejša kot omemba njenega imena (medtem ko se o Raskolnikovu zelo redko govori kot o faliranem študentu; kvečjemu ga označijo za filozofa, kar mu daje popolnoma drugačne implikacije). Sonjine ostale bistvene karakteristike, ki ostajajo v spominu splošne razgledanosti, so predvsem strnjene na njen klic morale, ki Raskolnikova na koncu romana popelje v Sibirijo na opravljanje kazni za umor starke. Čeprav dramsko dogajanje ostaja skorajda arhaično okolje izvornega prostora in časa druge polovice 19. stoletja, avtor znotraj same pripovedovalne drže v drugotni plan postavljenega ženskega lika uvaja tudi širše vsebinske ploskve in dramsko besedilo primika sedanjosti. Svet Žalostink je atmosfersko melanholično-liričen, ovit je v plašč poetične drame, katere jezik je tekoč in gladek, skoraj pesniški ritem pa nekako sanjski, povzdignjen nad okorelostjo vsakdanjega realističnega pogovora:

prav tako nisem
svarilna beseda ali učna ura
sem le
majhna preprosta opazka

Lastno dojemanje kot zgolj opazke se sicer v besedilu omeni le enkrat v uvodni žalostinki, a preveva celoten dramaturški lok in je nekakšen podtalni, plašen refren protagonistke, ki je v romanu prikazana kot protipol Raskolnikovu: je nekakšen padli angel, grešnica in svetnica, ki prodaja svoje telo na peterburških ulicah, da bi preživela svojo družino, a jo sočasno močno zaznamuje brezmejna vera v Boga in večni občutek za prav (in narobe). V dramskem besedilu se zdi, da vsaj sprva poskuša preseči ustaljene literarno-zgodovinske razlage, ko v svojem malem interierju sobice (ne sobe) začenja avtoreflektivno predstavitev, skorajda (samo)označevanje. Sonja resda najavi svojo zgodbo, a hkrati že nagovarja gledalca in ga opozarja na poljuben odmik od še vedno gledališkega dogodka, če mu tankočutnost brani spremljanje zgodbe. S tem je že podan osnovni signal Sonjinega karakterja, ki je bodisi preveč izmučen bodisi preskromen, da bi obremenjeval ljudi s samim seboj. Potem pa vendar plaho, skoraj opravičujoče, začne oblikovati svoj svet, življenje, čustva, konflikte – in soljudi.

A bolj ko govori o teh soljudeh, bolj jo postopoma prevevajo: do te mere, da je protagonistke z vsako tožbo manj, saj bolj in bolj izginja v svoji igri v igri drugih za druge. V tekočem poetskem jeziku ni več v romanu vpisanega prevpraševanja moralno-etičnih nazorov, tako značilnih za pisavo Dostojevskega, temveč v ospredje stopajo vsakodnevna trpljenja, temeljne eksistencialne stiske, revščine in bede, ki navsezadnje vodijo tudi v osiromašenost življenjske esence – ta pa ni zgolj Sonjina, temveč obdaja vse več oseb, ki so prisotne v njenem življenju in ki so ravno tako samonanašalne v izpovedovanju vsakdana, pri tem pa si vedno bolj lastninijo Sonjo kot telo upovedovanja. V svoji sposobnosti vživljanja v drugega je Sonja v vse bolj surovem konfliktu z ostalinami spominov bližnjih ljudi, katerih usode jo bolj in bolj dograjujejo in vzročno-posledično razgrajujejo; v boju proti ustaljenim razlagam same sebe jo čedalje bolj uzurpirajo oče Marmeladov, mačeha, Raskolnikov in drugi v njej. Tudi v dramsko besedilo vstavljeni odlomki iz romana ohranjajo stik z izvornim besedilom in obenem še bolj poudarjajo krajino polifonije, ki Sonjo vse bolj preplavlja in ji v nalomljeni dinamiki podaja glas in ji ga spet odvzema. Sonjina v romanu tako zveneča empatija in amoralnost za dobrobit drugih (kar je bila verjetno najbolj žlahtna amoralnost za ženske v 19. stoletju) tako ni več tolikokrat idealiziran adut s celo nekakšno poučno vrednostjo, temveč končno postane neznansko breme, ki ga človek ne more nositi zgolj na svojih plečih, zato ga izreka v svet v upanju, da bo vendarle slišan.

To breme pa močno in ponovno zasuče pričakovano vizuro in bolj kot Sonjino intimo podčrtuje družbenost, skozi katero vznika zeitgeist časa, ki je od nas oddaljen slabih dvesto let, pa ima vendarle precej stičnih točk z današnjim. Tempo Žalostink iz srca Evrope umerjajo glasovi vpijočih in njihove največje stiske, kar besedilo postavlja v izrazito družbeno-socialno tematsko polje, še posebej v navezavi s pomenljivim naslovom. Pri monodramskem besedilu pa je vedno znova aktualno in morda tudi najbolj zagonetno bistveno vprašanje, komu lik govori? Torej: komu govori mlada ženska, ki se umešča v obrobje tako zaradi spola kot tudi starosti in socialnega položaja? Če parafraziram še en kanonski roman: govori vsem nam, posebnost njenega izrekanja pa je, da ne govori le zase, ampak hkrati tudi za druge in namesto drugih. V spirali polifoničnega besedila tako v vrvežu glasov in njihovih raznoterih, a tako stičnih diskurzov finale privede do zaključka, ki si ga Sonja razdeli z Raskolnikovom: sprava – kakor se tudi imenuje zadnja žalostinka v nizu – se dovrši s prevzetjem in priznanjem krivde za zločine, storjene nad drugimi (Raskolnikov), oziroma nad svojim telesom ali morda še bolj nad svojimi prepričanji (Sonja). Zločin in njegova kazen se v finalu redkobesedno, a gosto pomensko prepleteta, vprašanje, ki ga mora razrešiti gledalec sam, pa je, ali dokončno očiščenje in dokončno odslužena kazen sploh obstajata. Zasuk vizure besedila pripomore, da sporočilnost še toliko bolj ostro zazveni: krivda ni več krivda posameznika, temveč zazveni kot krivda vseh nas. Je družbena krivda, ki se razpenja čez vse in peha socialno šibkejše v še hujšo šibkost, bogatim pa še bolj polni žepe.

V spomin se mi kot simbol vsega napisanega in prevprašanega prikrade obraz nekega poletja v nekem osrčju Evrope: resen obraz z otožnimi očmi brezdomne ženske, ki sem jo na potovanju v Budimpešti srečala pod zlatimi kupolami v prehodu podzemne železnice. Koliko je takih Sonj? Nešteto. Koliko jih ima glas? Malokatera. In medtem ko bi v svojem egocentrizmu morda lahko pomislili, da je osrčje Evrope pravzaprav nekje sumljivo blizu Slovenije, nimamo dovolj samorefleksije, da bi hkrati razmislili ali si priznali, da tudi tu domuje nemalo žalostink, stkanih iz (hude) revščine, lakote in/ali zlorab. Sonja pa je fenomen, ki je še kako prisoten v naši družbi:

Sonja je dekle, ki dela lažja fizična dela prek študentskega servisa za bizarno nizko postavko glede na zahtevnost dela.
Sonja je komaj polnoletna državljanka, ki si ne more privoščiti visokošolskega izobraževanja in išče prvo delo.
Sonja je prekarna delavka, ki nikoli ne ve čisto točno, kdaj bo plačana za svoje delo.
Sonja je samozaposlena v kulturi med koronskim obdobjem, ko borni prihranki kopnijo, dela pa ne bo še naslednjih nekaj mesecev.
Ali pa je Sonja priseljenka iz katere od držav nekdanje Jugoslavije, ki dela na črno in nima urejenih osnovnih delavskih pravic.
Prodajalka Kraljev ulice, ki te vsak dan pozdravi pred trgovino.
Sonja, ki je visoko izobražena, a komaj napraska skupaj dovolj dela, da lahko plača osnovne življenjske potrebščine.
Morda pa je Sonja ukrajinska begunka, ki jo ob begu silijo v prostitucijo, medtem ko se njen fant bori v vojni.
Gospa, ki je po prometni nesreči oglušela in zato izgubila službo ter bila prisiljena v invalidski pokoj.
Ali pa je begunka, ki se trenutno še skriva po obmejnih gozdovih in že petič poskuša prestopiti mejo, kjer bo poskusila zaprositi za azil?
Sonja, ki bo čez nekaj let poskušala iskati stanovanje in ugotovila, da so šle cene v nebo in še čez in si ne more privoščiti nič drugega kot kakšno polkletno zanemarjeno sobo, za katero višina najemnine večkratno presega kakovost.
Sonja, ki ne ve, da bo nemalokrat utišana ali zapostavljena zgolj zaradi biološkega spola in da bodo verjetno pri razgovorih za službo ter nemalo drugih situacijah bolj uspešni njeni moški kolegi.
Sonja, ki ima samo en majhen vrtiček in za dodaten zaslužek prodaja zelenjavo brez računa, zato jo sosed prijavi davčni.
Sonja, ki bo trideset let delala kot čistilka in bo zaradi tega imela hude težave s križem, ampak bo ob upokojitvi prejemala nekaj čez tristo evrov pokojnine.
Sonja, ki bo na starost morda doživela malo sreče, da ji bo kdo pomagal z osnovnimi potrebščinami.
Sonja, ki se ji zdi, da je družba pred njo nekako zatisnila oči in obrnila pogled nekam stran.
Sonja je tu, a vse prevečkrat umolkne, bodisi zaradi skrbi za druge bodisi zato, ker je preglasovana in utišana.

Svet protagonistke je sicer poln bede in trpljenja, v katerem se težko najde prostor za srečo, vendar ta svet ruši predvsem brezbrižnost in začaran krog, iz katerega je praktično nemogoče pobegniti. A Sonjin glas se širi z vsakim gledalcem: poziva k večji pozornosti, posluhu in občutku do sočloveka, ki z nami gradi našo družbo, obenem pa opominja na neslišnost tistih najbolj marginalnih, ki so prepogosto odrinjeni iz privlačne slike šarmantnega osrčja Evrope. Zatiskanje oči pred anomalijami in pogledovanje zgolj v zlate kupole ali pa v lastne dušne (kakorkoli že privilegirane) probleme ni zločin in za to ni predpisane kazni – je pa dolžnost Človeka, da se ne obrne stran, pa kakorkoli oguljeno se že to sliši. Vsak posameznik je člen družbe, odgovoren za njeno duhovno zrelost in stabilnost, zato je najmanj, kar lahko naredimo, da opazimo in pogledamo Sonjam okrog nas v oči. Da jih zaznamo, opozorimo nanje ter jim skušamo pomagati po najboljših močeh. Predvsem pa je ključno, da se zavedamo, da je bit naše družbe čvrsta le toliko, kot so čvrsti njeni najšibkejši členi – ti so pa točno te majhne preproste opazke, v vsakdanu vse prevečkrat spregledane in preslišane.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Gledališče Celje, Jari Juutinen, Kristian Smeds, Žalostinke iz srca Evrope