Ma in Al (predstava je v angleščini)
(po besedilih J. D. Salingerja in B. - M. Koltèsa)
Režija in besedilo: Ivica Buljan
Igrata: Senka Bulić in Marko Mandić
Trije monologi performansa simbolično predstavljajo nov fiktivni svet, ki se izdvaja in se predstavlja kot realen ter kot nadaljevanje gledališkega in književnega prostora. Teme, ki jih odpira predstava, so raznovrstne in vsakodnevne: smrt otroka, razpad družine, ameriška demokracija, vojna v Vietnamu, odnos med klasičnim in sodobnim gledališčem, umetnost vojskovanja, nezmožnost komunikacije med otroki in starši, moč in osamitev; vse skupaj istočasno organizirajo logiko scenske montaže.
Performans je tako v Sloveniji kot na Hrvaškem naletel na izjemne odzive kritike in publike, predstava pa je bila uvrščena tudi v show case program letošnjega 45. Borštnikovega srečanja, na nedavnem festivalu Skupifest v Skopju v Makedoniji pa je predstava osvojila Gran prix.
14. januar ob 20h na Križevniški 1:
Projekt Igralci berejo romane / Ljubljana svetovna prestolnica knjige
Damjana Černe bere Pascala Quignarda "Terasa v Rimu" v prevodu Suzane Koncut (v sodelovanju s Študentsko založbo Beletrina)
Terasa v Rimu je roman o pričakovanju in spogledovanju. Knjiga je napisana v kratkih in poetičnih poglavjih, skozi katere se zarisujejo obrisi časa in hrati izginjevanje prostora.
16. januar ob 20h na Križevniški 1:
Heiner Müller: MACBETH AFTER SHAKESPEARE / MACBETH PO SHAKESPEARU
Režija: Ivica Buljan
Igrajo: Marko Mandić, Milena Zupančič, Polona Vetrih, Jurij Drevenšek, Jure Henigman , Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič, Anže Zevnik
Macbeth after Shakespeare / foto Miha Fras
Po osvojeni Veliki Borštnikovi nagradi na lanskoletnem 44. Borštnikovem srečanju, nastopi na mednarodnem festivalu v Havani (kjer je proglašen za najboljšo tujo predstavo leta) ter elitni Gledališki olimpijadi v Seulu, bo Macbeth after Shakespeare z odlično igralsko zasedbo zopet navduševal v Mini teatru.
Med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil je tudi eno prav posebno – Macbeth, ki priča o brutalni umetnosti prevajanja – prirejanja in ki je ostalo zapisano v analih vzhodnonemške gledališke kritike. To besedilo je takoj po nastanku v začetku sedemdesetih let izzvalo burne polemike. V reviji Sinn und Form je filozof Wolfgang Harich Müllerja obtožil zaradi pesimizma, s katerim je pretopil Shakespearovo tragedijo, ter to povezal z valom nasilja in pornografije, s čimer je bila nasičena tedanja zahodnonemška umetnost. Müllerju v bran sta stopila Martin Linzer in Friedrich Dieckmann, ki sta menila, da ne gre za adaptacijo ali prevod, temveč za izvirno besedilo. Müllerjev Macbeth je zavestno oropan optimističnega pogleda in vsakršne teleološke razsežnosti. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po spremembi besedila, v katerem bi ukinil metafizični substrat, še zlasti pa idejo »predestiniranosti«.
Besedilo se ne začne več s čarovnicami, nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak novi krog je še strašnejši. Heiner Müller je delo zgostil, zločini sledijo eden drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so korenito skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Shakespearov Macbeth se odloči ubiti Macduffovo družino, da bi utišal govorice, njegov müllerjevski sorodnik pa se je na ubijanje že navadil. Dramatik si ne pomišlja še bolj očrniti svojih junakov. Nikogar ne predstavi v pozitivni luči. Celo dobri Shakespearov kralj Duncan v didaskalijah na začetku tretjega prizora sedi na kupu trupel v obliki prestola. Macbeth je krvavi tiran, ki samo nadaljuje delo nekega prejšnjega krvavega tirana.
O režiserju:
Ivica Buljan je rojen leta 1965 na Hrvaškem. Kot režiser in dramaturg se močno zanima za modernistične dramatike in pesnike, kot so Marina Cvetajeva, Pier Paolo Pasolini, Heiner Mueller, Robert Walser, Elfriede Jelinek, Miroslav Krleža, Boto Strauss in Bernard - Marie Koltès (ki je v centru njegovega avtorskega zanimanja).
Buljan je režiral v Sloveniji, Litvi, Franciji, Belgiji, Rusiji, Črni gori, Italiji, Slonokoščeni obali in na Hrvaškem. Njegove produkcije so gostovale na številnih mednarodnih festivalih v Franciji, na Portugalskem, v Španiji, Italiji, Turčiji, Venezueli, Avstriji, Grčiji, Makedoniji, Belgiji, Švici, Rusiji, Veliki Britaniji, Bolgariji, Iranu, Slovaški, Albaniji, na Poljskem, na Kubi ...
Kot gostujoči profesor je predaval na Académie expérimentelle des théatres v Parizu, Bruslju in v Moskvi. Predaval je tudi na šoli La Mamma School, ki jo vodi znana režiserka Ellen Stewart v New Yorku. Je profesor na šolah National Théatre v Saint Etiennu in Rennesu v Franciji.
V času med 1998 in 2002 je bil direktor Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani ter ustanovitelj in umetniški vodja Svetovnega gledališkega festivala v Zagrebu. Za svoje delo je prejel številne prestižne nagrade: Nagrado Dubravko Djušin (1997), Nagrado Petar Brečić (1999), Peristil (2001, za Ojdipa), Borštnikovo diplomo in posebno nagrado žirije (2004), Grand Prix na Tempus Art Festival (2004) in medaljo mesta Havana (2005), Zlatega leva za najboljšo predstavo (Hamlet 2006, Drama Princes, 2007), dve Borštnikovi nagradi za najboljšo predstavo (Oedipus 2007, Macbeth po Shakespearu 2009) in nagrado Branka Gavelle za predstavo Garaža (2010).