Sapramiška visi s stropa in usmerja pogled v dve velikanski glavi, ki v valju, napolnjenem z vodo, odpirata usta. "Sapramiška je rekorderka, glavi iz predstave Meso ali Razodetje Gregorja Lorencija pa najnovejši eksponat v muzeju iz leta 2010," pove kuratorka Tjaša Juhart. Črnina muzeja ne zmoti, ker so s pridušeno belo svetlobo ožarčene lutke vedrih obrazov, za katere se zdi, da v steklenih vitrinah živijo svoje skrivno življenje.
Nekaj malega se da prebrati, dotakniti in spoznati, videti številne radovedne obraze, manipulirati z Žogico Marogico in zaigrati na lutko, ki v najsvetlejšem delu muzeja z vsemi svojimi barvami vabi otroke, da na njej preizkusijo svojo kreativnost.
Muzej spominja na dvonadstropno podstrešje, v katero iz spodnjih nadstropij gradu skozi tla in steklene stene pronica dnevna svetloba. In skoraj se zdi, da se vsi obiskovalci, z avdio-vodniki ali brez, v njem počutijo kot majhni otroci, saj jim ni odtegnjen užitek dotika.
En muzej - dve instituciji
"Ideja o muzeju je zorela že dolgo pred letom 2015, ko smo v sodelovanju z Ljubljanskim gradom odprli muzej," pove Tjaša Juhart. Muzej namreč soustvarjata dve instituciji - Ljubljanski grad, ki skrbi za vzdrževanje prostora in obiskovalce, ter Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL), ki je odgovorno za vsebino: eksponate, raziskave, muzejske depoje, projekte in razvoj. "Včasih je nerodno, da vsebino pripravljamo dislocirano od muzejskega prostora," prizna.
Morda pa je ravno to prednost, saj v času turistične sezone od pomladi do jeseni vzpenjača na Ljubljanski grad pripelje množice radovednih turistov. "Glede na to, kako majhen je muzej, je obiskovalcev veliko," pravi Tjaša Juhart in doda, da so za obiskovalce iz tujine pripravili avdio-vodnike v več kot desetih tujih jezikih.
Na stalni razstavi je na ogled približno 70 vrhuncev slovenske lutkovne kulturne dediščine. "Največ lutk je iz našega najstarejšega institucionalnega lutkovnega gledališča - LGL - tem pa družbo delajo tudi lutke slovenskega lutkovnega pionirja Milana Klemenčiča, Pavliha Nika Kureta, sokolske in partizanske lutke, lutke iz Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) in lutke mnogih drugih ustvarjalcev," pove sogovornica.
Lutke niso samo Sapramiška in Žogica Marogica
Najstarejša lutka v muzeju je iz leta 1910 in sodi k zbirki Milana Klemenčiča. Razstavljena je v spodnjem nadstropju, ki obiskovalca vabi na popotovanje po zgodovini lutkarstva. Od tam ga pot vodi do majhnega stopnišča, ki vodi v zgornje nadstropje s sodobnejšimi lutkami, tremi interaktivnimi odri in kotičkom za otroke, ki so najpogostejši obiskovalci muzeja.
Glede na to, da sta najbolj ikonični predstavi slovenskega lutkarstva zagotovo Sapramiška z več kot 2000 ponovitvami in Žogica Marogica z okoli 1400 ponovitvami, bi marsikdo pomislil, da je lutkarstvo pretežno namenjeno otrokom. Pa ni. Lutkarstvo danes stopa v korak s sodobnim pojmom gledališča in privablja obiskovalce vseh generacij.
"Včasih govorim s kom, ki že dolgo ni bil v lutkovnem gledališču ali s kom, ki sploh ne hodi. Še vedno si predstavljajo, da na odru skačejo marionete in ročne lutke," pove vodja muzeja in doda, da gre v sodobnih lutkovnih predstavah "bolj za animacijo giba, prostora, svetlobe, zvoka in predmeta".
So lutke za v muzej?
Zaradi novih materialov in vizionarskega pristopa postaja restavracija lutk iz leta v leto večji izziv. Skoraj tako velik, kot je odgovor na vprašanje, katere lutke umestiti v zbirko. Po mnenju sogovornice namreč poskušajo z izborom "objektivno pisati o dediščini, ki bo na dolgi rok določala zgodovino". Pri tem je treba upoštevati kriterij kakovosti, priljubljenosti predstave in tega, v kolikšni meri je lutka v stiku s sodobnostjo. S podobnimi izzivi se bodo kmalu soočili tudi v LGM, kjer pripravljajo manjši muzej.
Med animatorji lutk in muzealci pogosto vzplamti debata o tem, ali je lutka sploh primerna za muzej, saj naj bi ji s tem odvzeli življenje. Po besedah Tjaše Juhart je postavljanje meja med manipulacijo in razstavljanjem lutke velik izziv, ki ga skušajo premostiti z iskanjem kompromisov, pri čemer jim je v večini primerov v pomoč kopistika.
"Če lutko uporabiš kot kulturno dediščino, je ne moreš več uporabljati na odru," še doda in pojasni, da so vse lutke v muzeju originalne, razen tistih, ki se jih lahko dotakneš. V LGL namreč uporabljajo kopije, ki so nastale v restavracijsko - konservatorskem procesu Zale Kalan, ene redkih specialistk s tega področja v Evropi.
Muzejev in strokovnjakov, ki se ukvarjajo z ohranjanjem lutkovne dediščine, je tako na Slovenskem kot ponekod v tujini razmeroma malo. "Prek evropskih projektov smo spoznali, da smo v veliki prednosti, ker imamo restavratorko," je pohvalila sodelavko Zalo Kalan. Ravno tako pa muzej zaradi svoje interaktivnosti, taktilnosti in približevanja dediščine velja za enega boljših in otrokom prilagojenih lutkovnih muzejev v Evropi, če ne celo v svetu, o čemer priča nagrada Evropske muzejske akademije, ki so jo prejeli leta 2018.