Lutkovna ustvarjalka Alenka Pirjevec praznuje 70 let

Alenka Pirjevec se je rodila v Ljubljani. Leta 1965 se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, na oddelek za igro, kjer je opravila tri letnike, v četrti letnik pa je prestopila na gledališko akademijo v Beogradu, kjer je končala četrti letnik.

Še pred diplomo je, kot je dejala, igrala v beograjskem narodnem gledališču in upala, da bo dobila reden angažma, vendar do tega ni prišlo, za kar po njenih besedah obstaja več razlogov. Direktor ji je dejal, da morajo kljub takratnemu zagovarjanju načela bratstva in enotnosti najprej poskrbeti za svoje, obenem pa Pirjevčeva sklepa, "da jim je šel v nos tudi njen priimek". Njen oče - Dušan Pirjevec je bil po njenih besedah začetnik odmikanja Slovenije od skupne države, kar je v 60. letih nakazal tudi v polemiki s srbskim pisateljem in politikom Dobrico Ćosićem, ki jo je moral končati, je pojasnila.

Ko se je vrnila v Ljubljano, so jo, kot se spominja, že skoraj odpisali. Prijavila se je na prosto mesto v Lutkovnem gledališču, ki ga je takrat vodil Matija Milčinski. Ker se je takoj zaljubila v marionete, je zaprosila starejšega kolega in mojstra marionetne animacije Petra Dougana, da jo nauči animacijo marionete.

Leta 1984 se je s štipendijo gledališča udeležila tečaja gledališče predmetov pod vodstvom Jozefa Krofte na Mednarodnem lutkovnem inštitutu v Charleville-Mesieresu, v sezoni 1991/92 pa se je tam udeležila še študija Tehnologija izdelave lutk. To ji je prav prišlo pri pripravi predstave Nekoč je bil kos lesa, ki jo je tudi režirala.

Kot je povedala, je na Zahodu običajno, da znajo animatorji lutk te tudi izdelati, v bivših socialističnih državah pa so bila področja lutkovnega ustvarjanja med seboj ločena. Zato še danes ni zaželeno, da igralec oziroma animator ve tudi kaj o izdelavi, je dejala. To se je izkazalo tudi, ko si je želela delati v delavnici gledališča, ki ga sicer jeseni po 40 letih zapušča, ker odhaja v pokoj.

Trenutno upa na realizacijo predlaganega projekta oziroma predstave, ki bi nastala po srbski narodni pesmi, ki jo je priredil Ivo Svetina. Pripravlja pa tudi lutkovno predstavo za otroke po predlogi slovenskega avtorja, ki ga še ne želi razkriti; tematizirala pa bo istospolno usmerjene posameznike.

Pirjevčeva se je že v času bivanja v Beogradu spopadla tudi s prevajanjem. Med drugim je v srbščino prevedla roman Petra Božiča Na robu zemlje, pozneje pa je prevajala tudi iz srbščine v slovenščino.

V Lutkovnem gledališču je bila dve sezoni (1987/88 in 1988/89) tudi umetniški vodja, leta 2002 pa je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magistrirala z delom Nevidni prostor med igralcem in lutko. Med letoma 2004 in 2012 je bila predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim je edina slovenska lutkovna ustvarjalka, ki je bil nagrajena na festivalu v Zemunu, je še povedala.