»No zrcalce, zdaj povej,
vendar na resnico glej:
sem od vseh najbolj cveteča,
najbolj bela, najbolj rdeča?«

Puškinova pravljica v verzih nas je zapeljala in popeljala na čudovito popotovanje. Kot vedno je pravljica raziskovanje prvinskega v ljudeh skozi drobce mitološkega izročila, kjer biva bistvo, zakopano daleč pod površino. Znova smo se zavedeli, da je lutka morda najbolj suverena ravno v takšnih zgodbah in pripovedih. Skozi boj dobrega in zla so arhetipske podobe vstajale iz zgodbe in presevali smo jih z lastnimi podobami, izkušnjami, smehom in glasbo. Nastala je lutkovno-glasbena pravljica, ki verjame, da dobro vedno premaga zlo, in zato v prihodnost – navkljub umetnosti in človečnosti dokaj nenaklonjenem času – zremo optimistično.

Skozi režijo predstave smo s sodelavci in ansamblom LGL želeli predvsem poiskati čarobnost v enostavnosti. Predstava Sneguljčica in sedem vitezov zvedavo prisluškuje šepetu zvokov na poljani, kjer se ob rečici v pogovor zapletejo pripovedovalec zgodbe, lutka, igralec, pevec ... Sedem vrlih vitezov si (med sekanjem butic tolovajem, ki grozé) želi povedati srž starodavne zgodbe o nežni, iskreni in brhki carični Sneguljčici, ki se razcveta v jutro kakor rožnat češnjev cvet. (Saša Jovanović)

***
Lutkovna priredba Sneguljčica in sedem vitezov je nastala po motivih Puškinove Pravljice o mrtvi carični in sedmih vitezih (1833). V njej je pesnik navdih črpal iz znane pravljice bratov Grimm, svoje besedilo pa nato obogatil še z virtuoznimi rimami, rusko folkloro in novimi pravljičnimi junaki. Izvirna pravljica je s Puškinovo poezijo dobila nove zasuke in napetosti, predvsem pa jo zaznamuje žlahtnost ruske tradicije, vpogled v življenje vitezov, nečimrnost kraljevih dvorov in moč nadnaravnih sil. V Sneguljčici in sedmih vitezih bodo zvestoba, ljubezen, zavist in maščevalnost znova na preizkusu, da pokažejo svoj pravi obraz in vpliv.

Puškinova Pravljica o mrtvi carični in sedmih vitezih dogajalne iztočnice bratov Grimm precej upošteva, čeprav izvirnemu dogajanju odvzame določene like in nalaga nove. Namesto k sedmim palčkom se carična (Sneguljčica) v stiski zateče v grad sedmih vrlih vitezov, kjer se srčno spoprijatelji tudi z njihovim izjemno bistroumnim psom – njenim rešiteljem. Dominantna zlobna mačeha se tokrat prefinjeno, pa tudi strahopetno, izmakne lastni izvršitvi Sneguljčičine smrti in za to okrutno dejanje raje pooblasti dobrosrčno, a nemočno pestunjo Črnavko, ta pa se (preoblečena v beračico in z zastrupljenim jabolkom) v grad vitezov odpravi le enkrat. Pomembno vlogo je Puškin posvetil tudi zaročencu Sneguljčice – princu Jeliseju, ki kot predstavnik zvestobe in vztrajnosti z nadzemeljsko pomočjo sonca, meseca in vetra najde pot do krste svoje izbranke.

Kljub spremenjeni okvirni melodiki je Puškin ohranil poglavitne izvirne dramaturške loke, medosebne konflikte in značajska nasprotja. Pravzaprav je v enem zamahu mojstrsko združil lastno narodno identiteto in avtorsko pisavo z uveljavljeno formo pravljice ter pri tem brezhibno zadržal vse bistvene elemente, ki se kažejo v arhetipskih dvojicah dobrega in zla, rojstva in smrti, ljubezni in sovraštva, maščevanja in zadoščenosti, zločina in kazni. (Zala Dobovšek)

***
Aleksander Sergejevič Puškin in pravljice
Aleksander Sergejevič Puškin (1799–1837) velja za največjega ruskega pesnika, pisatelja in dramatika. Ustvarjal je v času romantike in je utemeljitelj moderne ruske literature. Njegov opus obsega različne literarne žanre: romane v verzih, pesmi, povesti, drame, eseje in pisma. Za prvi stik s pravljicami je poskrbela varuška Arina Rodionovna, ki mu je kot otroku vztrajno, predvsem pa izjemno doživeto pripovedovala različne zanimive zgodbe. Predstavljala pa mu je tudi toplino in varnost, saj je bil Puškin za siceršnjo družinsko idilo prikrajšan; starši so bili namreč zaradi plemiških obveznosti pri njegovem odraščanju pogosto odsotni. Kasneje – že kot izjemno vpliven in uveljavljen ustvarjalec – je bil Puškin zaradi svobodomiselnosti in konfliktov z oblastjo kazensko pregnan na Kavkaz, ta izkušnja pa ga ni zaznamovala le psihično, saj se je tam zbližal tudi s preprostim ljudstvom. Vneto je poslušal njihova pripovedovanja in si jih zapisoval ter jih ob vrnitvi domov uporabljal kot izhodiščne motive v svojih pravljicah. Z njimi se je Puškin vrnil k prvobitnim človeškim vrednotam, narodnim koreninam in negovanju ruske folklore.

Vitezi
Vitezi so že od nekdaj veljali za predstavnike najvišjih človeških vrlin. Brez dvoma jih lahko jemljemo za vzornike, saj so njihova življenja temeljila na številnih odlikah, ki so jim pomagale prebroditi vsakodnevne naloge in morebitne hude nevarnosti. Tudi njihovo družabno življenje je potekalo v znamenju spoštljivosti do vseh ljudi, bili so prvovrstni »kavalirji«. Med ključne vrline vitezov štejemo: pogum, dostojanstvo, vdanost, resnicoljubnost, preudarnost, sočutje, potrpežljivost, skromnost, pravičnost, složnost, radodarnost, svobodomiselnost, marljivost, modrost, prizadevnost, nesebičnost ... Dandanes izraz »viteški« še vedno uporabljamo, kadar želimo poudariti vljuden, uglajen, spoštljiv, pozoren ali ljubezniv značaj. 

Saša Jovanović
Diplomiral je na Mednarodni akademiji za lutkovno umetnost ESNAM v Franciji leta 1990. Doslej je kot režiser ustvaril okoli 30 lutkovnih predstav in mnoge so sodelovale na pomembnih festivalih doma in v tujini. Je ustanovitelj in umetniški vodja Gledališča Labirint. V letu 2001 je prejel nagrado za najboljšo lutkovno režijo za predstavo Kekec v produkciji LGL na mednarodnem lutkovnem festivalu v Kotorju v Jugoslaviji. Istega leta pa je na 1. Bienalu ULU v Mariboru prejel še nagrado za najboljšo režijo za predstavo Beseda je konj v produkciji Gledališča Labirint. Poleg ustvarjanja na polju lutkovnega gledališča je Saša Jovanović kot kulturni menedžer vodil številne projekte in festivale ter bil med leti 2000–2002 umetniški selektor festivala LUTKE v organizaciji LGL.    

Zala Dobovšek
Leta 2009 je končala študij dramaturgije na AGRFT in za diplomsko delo prejela študentsko Prešernovo nagrado. Izobraževala se je tudi na gledališki akademiji DAMU v Pragi na Katedri za alternativno in lutkovno gledališče. Od leta 2005 deluje v Redakciji za kulturo in humanistične vede Radia Študent Ljubljana ter od leta 2009 kot gledališka kritičarka v kulturni redakciji časopisa Delo. Je članica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Kot praktična dramaturginja je sodelovala z gledališči doma in na Češkem.

Barbara Bulatović
Je diplomirala na francoski visoki lutkovni šoli ESNAM v Charleville-Mézièresu. Sprva se je usmerila predvsem na področje oblikovanja, scenografije, dramaturgije in semiologije. Podiplomski študij iz lutkovne scenografije je nadaljevala na AMU v Pragi in v tem času režirala v Divadlu Minor. Od leta 1994 je samostojna lutkarica. Kot animatorka, oblikovalka, režiserka in scenaristka je sodelovala z institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči. Z lutkovnim pristopom se loteva tem, ki obravnavajo tanko mejo med realnim in imaginarnim svetom, med konkretnim in abstraktnim, med umom in za-umom …

Branko Rožman
Branko Rožman je skladatelj, ki je za svoje delo prejel številne nagrade. Z režiserjem Sašom Jovanovićem je prvič sodeloval leta 2011 v lutkovnem mjuziklu Kurent. V lanskem letu pa se je podpisal še pod glasbo v predstavah Nevihta, Antigona, Harper Regan, Kako jemati njeno življenje, Zborovanje ptic, Juri Muri v Afriki, Prov hudo, Grenki sadeži pravice in Liferanti.

Milan Jesih
Milan Jesih je na slovenskem literarnem prizorišču dejaven več kot štiri desetletja. Izdal je deset knjig pesmi in nekaj knjig gledaliških in radijskih iger. Za gledališče, tudi lutkovno, je napisal dva ducata iger, med njimi tudi igrice, namenjene otrokom ali mlajši mladini. Prevedel je nekaj deset gledaliških, največ klasičnih del. Na prvem mestu pa zanj ostaja pesništvo.