Po koncu ustvarjalnega triumvirata Gioachina Rossinija, Vincenza Bellinija in Gaetana Donizettija je na italijanski operni prestol sredi 19. stoletja sedel Giuseppe Verdi (1813–1901). Ta se v nasprotju s sodobnim prvakom nemškega glasbenega gledališča Richardom Wagnerjem ni čutil poklicanega za velikega opernega reformatorja, temveč se je imel za legitimnega nadaljevalca belkantistične tvornosti omenjenih italijanskih mojstrov. Ker pa si je vseskozi prizadeval za prečiščen ideal italijanske opere, ni slepo in naivno prevzemal njenega tradicionalnega okvira, marveč ga je od znotraj počasi, a vztrajno prenavljal. Zato ne čudi, da so že njegove samonikle stvaritve srednjega obdobja dodobra prerodile italijansko opero prve polovice 19. stoletja, ki je zaradi čezmerne šablonskosti, šibkih libretov, vse bolj virtuoznih spevov ter krhke vzajemnosti med dramo in glasbo postajala čedalje bolj izumetničena. Toda Verdijeve reforme niso bile sad preudarnega ter skrbno pripravljenega načrta, kakršnega si je kot vnet revolucionar do potankosti izdelal Wagner. Namesto tega se je bolj ravnal po ustvarjalni intuiciji, eksperimentiral, delal tudi napake, a se iz njih vselej učil in zatorej kot umetnik kontinuirano rasel.
V kontekstu Verdijevega stanovitnega napredovanja pripada posebno mesto operi Luisa Miller, ki stoji nekako na križišču skladateljevega kompozicijskega razvoja. Še več, zdi se, da meja med njegovim zgodnjim in zrelim ustvarjalnim obdobjem poteka kar nekje po sredini opere: če je prvo dejanje zasnovano še povsem v znamenju opernih konvencij 19. stoletja, se drugo, še posebej pa tretje dejanje že nagibljeta k bolj dramatičnemu, osebnemu dojemanju operne tvarine. Verjetno je prav to razlog, da Luisa Miller danes ne spada med najbolj priljubljene opere Giuseppa Verdija, zato pa jo zaznamuje izdatnejša umetniška vrednost.
»Če želite napolniti avditorij, morate na oder postaviti le Verdijevo delo in v sijaju njegove opere bo blestel tudi ves preostali spored.« Vodilo, ki se ga operna gledališča po vsem svetu držijo še danes, so leta 1847 na veliko oznanjali italijanski časniki in s tem poudarjali Verdijev primat med sodobnimi italijanskimi maestri. Napotek je še istega leta upoštevala uprava slovitega gledališča San Carlo v Neaplju in pri skladatelju naročila novo opero, za libretista pa namenila domačega literata Salvadora Cammarana (1801–1852). Z njim je Verdi v preteklosti že sodeloval. Skupaj sta ustvarila manj znani operi Alzira in Bitka pri Legnanu. Vsebina slednje posredno meri na agitacijo za italijansko zedinjenje v okviru risorgimenta, za kar si je Verdi kot goreč domoljub močno prizadeval. Navkljub silno ostri cenzuri, ki je v 19. stoletju vladala na Apeninskem polotoku, je bila Bitka pri Legnanu nadvse uspešno izvedena v Rimu. Gledališče je bilo v tistem času pravzaprav edino pribežališče za izražanje političnih teženj naroda, ki je naravnost hlepel po svobodni združitvi. Zdi se, da je tedaj ljudstvo v gledališče množično zahajalo med drugim prav zato, da bi na odru uzrlo utelešenje svojih zamolčanih idealov, četudi v najbolj nemogočih preoblekah. Precej drugače je bilo v Neaplju. Zaradi izredno strogega režima v Kraljestvu dveh Sicilij, ki mu je vladal nasilniški »kralj Bomba«, tam ni bilo prav nobene možnosti za obstoj angažirane umetnosti, kar je med izpolnjevanjem naročila za neapeljsko gledališče kaj kmalu uvidel tudi Verdi.
Čeprav je bil skladatelj velik ljubljenec neapeljskega občinstva, mu sam naklonjenosti nikoli ni vračal. Južnjaška kultura mu preprosto ni bila blizu in to je bil tudi eden od razlogov, da je avgusta 1848 v pismu iz svetovljanskega Pariza, kjer je bival v tistem času, iznenada preklical pogodbo, ki jo je leto poprej sklenil s San Carlom. Do prekinitve sodelovanja pa ni prišlo tako zlahka, kajti vodstvo gledališča se je zdaj spravilo na Cammarana in mu spričo neizpolnjenega dogovora zagrozilo s tožbo, zavoljo katere bi lahko pristal celo v ječi. Cammarano ni bil dobro situiran, zato si ni mogel privoščiti denarne poravnave, ki bi ga obvarovala sodnega pregona. Neapeljski libretist se je tako znašel v brezupnem položaju, iz katerega bi se utegnil izviti samo še z Verdijevo pomočjo. Ves pobit je zato v enem od pisem prijatelja vdano prosil, naj obnovi pogodbo z neapeljskim gledališčem in skupaj z njim v naslednji sezoni pripravi novo opero. Verdi je usmiljeno, čeprav z grenkim priokusom, nazadnje vendarle pristal na sodelovanje: »Da ti le ne bi bilo treba ničesar trpeti, sprejemam to žrtev izključno zate.« S tem se je lahko njuno dolgo načrtovano delo končno začelo.
Verdi si je že od začetka želel, da bi bila nova opera »kratka drama z obilico intrig, akcije in, najpomembneje, presunljivih afektov«. Prav tako se je (zaman) trudil, da bi bil operni siže karseda spektakularen, v čemer je mogoče prepoznati vpliv francoske vélike opere, s katero se je v Parizu dobro seznanil. Skladatelj je sprva kanil uglasbiti Obleganje Firenc (po romaneskni predlogi Francesca Domenica Guerrazzija) ali Ettora Fieramosco (po romanu Massima d'Azeglia), a sta bili obe snovi s strani neapeljskih cenzurnih uradov nemudoma prepoznani kot preveč revolucionarni, zato je bilo treba najti politično manj izpostavljeno temo, ki ne bi bila trn v peti rigoroznim burbonskim oblastem. Kot poslednjo alternativo je Cammarano predložil Schillerjevo dramo Spletkarstvo in ljubezen, za katero se je Verdi brž ogrel in na njeni podlagi zložil opero Luisa Miller, naslovljeno po osrednjem dramskem liku.
Cammaranov libreto, pri nastajanju katerega je aktivno sodeloval tudi Verdi, ponuja dovolj iztočnic za aplikacijo najrazličnejših glasbenih »registrov«. V njem je politični moment izvirnika sicer skrbno zreduciran, zato pa je poudarjena ljubezenska drama ter z njo povezan socialni konflikt. Osebe so psihološko jasno profilirane in, kar je najbolj zanimivo, emocionalno večplastne. Verdijev svet, ki je bil dotlej čustveno in motivacijsko zvečine transparenten (da ne rečemo preprost), je s poglobljeno karakterizacijo glavnih odrskih likov nenadoma postal precej bolj zapleten. Pri tem si glasba prizadeva za čim bolj verno odslikavo mnogoterih nians človeškega čustvovanja, prevzetih iz resničnega, vsakdanjega življenja. Da bi skladatelj to v Luisi Miller vsaj približno dosegel, je moral najprej zrahljati nekaj neživljenjskih šablon in konvencij, ki jih je predvidevala italijanska opera prve polovice 19. stoletja.
Postopno oddaljevanje od togih formalnih vzorcev se v Luisi Miller izkaže tudi za posrečeno dramaturško gibalo, saj dopušča sila učinkovito stopnjevanje dramatičnosti: medtem ko v prvem dejanju spremljamo še točke, napisane po najbolj predvidljivem receptu sosledja počasnega, spevno navdahnjenega dela cantabile in hitre, plesno naravnane cabalette, pa so sklepni spevi že koncipirani v obliki veliko bolj odprtih, z usodnostjo sižeja zaznamovanih scen. Ob tem recitativi nazorno prehajajo v melodično bolj razvite arioze, s čimer je Verdi storil enega prvih korakov k zmanjševanju razlik med arijo in recitativom ter posledično k bolj tekočemu poteku dramskega dogajanja.
Vštric s čedalje prožnejšo oblikovanostjo točk je v operi mogoče slediti tudi rahli spremembi vloge orkestra. Ta sicer nikoli ne krati prvenstva človeškemu glasu, postaja pa v tretjem dejanju občutno pomembnejši in samostojnejši akter dramskega izraza, kar se kaže zlasti v razpetih recitativnih (zdaj že skoraj arioznih) pasusih. V zvezi z orkestrom je v Luisi Miller zanimiva tudi pestra in pretanjena orkestracija, predvsem pa dominantna vloga klarineta. Ker je gledališče San Carlo, za katerega je bila opera napisana, zaposlovalo izjemnega klarinetista Ferdinanda Sebastianija, mu je Verdi v partituri odmeril nenavadno veliko solističnega prostora. Želel je, da bi virtuozove očarljive interpretacijske sposobnosti navduševale neapeljsko občinstvo skozi vso opero. Poleg tega je fleksibilna zvočnost klarineta skladatelju omogočala ilustracijo mnogoterih čustvenih stanj, ki jih prinaša libreto.
Klarinet se v vlogi solističnega instrumenta prvič predstavi že v razburkani uverturi, ki z izrazito monotematsko podobo izstopa med tovrstnimi deli v Verdijevem opusu. Njen ritmično monotoni tematski material se kot reminiscenca vnovič pojavi na začetku tretjega dejanja, le da tokrat v spremenjenem, tričetrtinskem metrumu. Na tem mestu je tesno povezan z Luisinim svetoboljem, kateremu botruje nesojena ljubezen, s tem pa v novi, bolj tragični luči retrogradno osvetljuje semantičnost uverture.
Orkestrski stavek je v operi mestoma resda skrbno izdelan, toda Verdijeva muzika še zmeraj primarno izhaja iz spevnih in lucidnih vokalnih melodij, vselej podrejenih dramskemu izrazu. Za primer naj služi najbolj znana arija Quando le sere al placido, s katero Rodolfo v drugem dejanju burno objokuje »izdano« ljubezen. Skladateljeva invencija se je v njej sprostila v široko razprti kantileni, ki odraža plemičeve notranje viharje. Med preostalimi solističnimi točkami po izraznosti izstopa še Luisin spev Tu puniscimi, o Signore, prav tako iz drugega dejanja. Kljub živahnejši, plesni spremljavi je v njem Verdiju uspelo skovati globoko občuteno melodijo, ki prepričljivo odseva Luisino vdanost v usodo.
Zbor se za razliko od večine zgodnjih Verdijevih oper v Luisi Miller ponekod aktivno vključuje v dramsko dogajanje in ne predstavlja več samo pasivne konvencije; sicer pa mu v partituri ne pripada veliko prostora.
Luisa Miller je prva Verdijeva opera, katere zgodba se odigrava v meščanskem okolju. Glasba je zato po izraznosti intimnejša in že napoveduje nežnost in patos veliko odmevnejše Traviate. Ganljiv in obsežen prizor Luise ter njenega očeta v tretjem dejanju na primer krepko spominja na tistega med Germontom in Violetto v poznejši operi. Med vsemi pevskimi ansambli, ki jih v Luisi Miller nikakor ne primanjkuje, je verjetno najzahtevnejši dramaturško nekoliko okoren a cappella kvartet iz drugega dejanja, saj brez vsakršne opore orkestra lahko med pevci hitro pride do intonacijskih razhajanj. V sklep opere je veliko učinkoviteje vpet tipično verdijevski melodramatični tercet. V njem skladatelj mojstrsko prepleta melodične linije Luise, Rodolfa in Millerja, pri čemer vsaka od njih prinaša svojstven odtenek tragičnega razpoloženja posameznega protagonista.
Premierna uprizoritev Luise Miller 8. decembra 1849 je med neapeljskim občinstvom požela velik uspeh; pred predstavo pa je vzklilo nekaj nepričakovanih zapletov. Prevzetni oblastniki v Neaplju niso imeli primernega odnosa do gostujočega maestra, ko pa jim je Verdi zagrozil, da se bo skupaj s partituro Luise Miller zatekel na francosko fregato, zasidrano pred mestnim pristaniščem, so nemudoma spremenili svojo naravnanost in bili pripravljeni prisluhniti vsem njegovim zahtevam. Afere si pač niso smeli privoščiti, skladatelj pa je na krilih svoje naglo rastoče slave v tistem času že mogel postavljati pogoje.
»Samo čas bo odločil,« je ob svojih večjih opernih zmagoslavjih skromno dejal Verdi. In čeprav čas v primeru Luise Miller ni bil preveč prizanesljiv razsodnik, saj so jo skladateljeve poznejše opere z leti dodobra zasenčile, se v njej skriva preprosto preveč krasot in izvirnih zamisli, da bi zaslužila pozabo. Predvsem pa se z Luiso Miller eklatantno rojeva Verdijeva vizija izdatnejše dramatičnosti, brez katere ne bi bilo njegovih najdragocenejših stvaritev.
(iz gledališkega lista uprizoritve)