Odlomki iz gledališkega lista

Slovenski dramatik in pesnik Gregor Strniša (1930–1987) je svoje poetično pisanje kljub vztrajnemu iskanju transcendence nenehno napajal v vrelcu nasilja in krutosti. S sprehajanjem po tanki meji med življenjem in smrtjo, dobrim in zlim ter človeškostjo in demonskostjo se je skušal dokopati do resnice o bistvu človekovega bivanja, o namenu njegovega obstoja. Čeprav je verjel, da je človeškemu bitju lastno svobodno odločanje, s katerim lahko posega v resničnost in spreminja svet v lepši kraj, je postopoma spoznaval, da je prisotnost zla na Zemlji neizbežna in včasih tudi ključna za preživetje. Tako je z dramo Ljudožerci (1972), kot opaža poznavalec slovenske dramatike Taras Kermauner, napravil odmik od dramatike humanizma in privzel značilnosti literarne smeri reizma-ludizma, ki človeka pojmuje kot stvar in bistvo posameznikove eksistence omejuje na njegovo telesnost. (Anja Rošker)

Strniševi Ljudožerci so menda najbolj nenavadna in nora igra iz repertoarja slovenske dramatike. Res da krvi in nasilja v njej tudi sicer ne manjka (vsaj od Tugomerja dalje); poezija – visoka, modernistična in tudi ljudska – ima v njej svoje trdno mesto (od Župančiča, prek velikega obdobja poetične drame, ki mu pripada Strniša, do t. i. postdramskih del); čas druge svetovne vojne (zdaj sicer že nekoliko odrinjen oziroma pozabljen) je bil – in to z različnih perspektiv – temeljito dramatiziran; navzočnost metafizičnih dimenzij (ki poleg drugega omogočajo, da se med protagonisti igre pojavljajo tudi že umrli liki) pa slovenski drami tudi ni docela neznana (tudi D. Smole: »Svet ni samo to, kar vidim, čutim in otipljem. Zato sem tu, da ga spoznam. Zato sem tu, da zvem, kdo sem.«). Strniša je v Ljudožercih vse to prignal do ekstrema, pobijanje do medsebojnega žretja, ki privede do malodane popolnega iztrebljenja v igro vpletenih likov; poezijo do izvirno modernistične uporabe motivov, ritmov, rim in oblik slovenske ljudske pesmi (vse do predelave vstavljenih ljudskih balad), čas druge vojne do svojsko, a celovito razdelane predstavitve vseh vpletenih strani. Te raznorodne dimenzije, od katerih je vsaka posebej pognana v stopnjevanje, ki je že skoraj podivjanost, tako da se zdi, da bodo razgnale igro (in misel, ki jo spremlja), so povezane v kompleksno strukturo, ki se zgleduje pri koncepciji theatrum mundi – pravzaprav ta koncept na novo domisli in izoblikuje v kontekstu sodobnega sveta (s trodelno strukturo dogajanja in prizorišča, ki vključuje svet, podzemlje in nebo); spoji pa ga še s z Mrtvaškim plesom (povzetim iz dobro znane ikonografije in na Slovenskem realiziranim z znamenito fresko v hrastoveljski cerkvi). (Diana Koloini)

Pri Ljudožercih me najbolj vznemirja prav dejstvo, da avtor na nekonvencionalen način meša svet živih in mrtvih, s čimer ustvarja fantastično žanrsko zgodbo. V tem smislu me ne zanimajo toliko klasične literarne zvrsti; kar me je resnično pritegnilo, so vzporednice tega teksta s sodobnostjo, kot sta na primer serija True Detective (2014–) in filmska dramaturgija Quentina Tarantina. Fascinira me, da so bili Ljudožerci napisani v sedemdesetih letih, a odlično funkcionirajo še danes, saj je v njih moč prepoznati podobnosti s sodobnimi filmskimi žanri. Analize drame, ki Ljudožerce opredeljujejo kot moraliteto in postavljajo v ospredje Strniševo poznavanje nemškega srednjega veka, so seveda legitimne, a današnjemu teatru ne morejo več ničesar doprinesti. Če Strniša lahko zdrži v trčenju s Tarantinom, je to neprecenljivo. Poglejmo Tarantinov najnovejši film The Hateful Eight (2015). Sestavlja ga niz dramaturških preobratov – kompleksna mreža v kateri se spajajo različne narativne linije, vse od skrivnosti, ki se razpleta; vprašanja, kdo so morilci; vseprisotnega motiva križa pa do finalnega poboja junakov in vstopa njihovih morilcev v novo življenje. Neverjetno, koliko podobnosti! (Ivica Buljan)

Pajotovi – ki kot protagonisti Strniševe igre vseskoz govorijo z besedami in prispodobami v ritmu in melodiji slovenske ljudske pesmi – so morda prava prilika slovenskega čaščenja doma in zasebnosti, ki ves čas postavlja v ospredje skrb za družino. »Jaz imam tudi lačne otroke,« pravi Pajot, ko opravičuje umor soseda (v prizoru z naslovom Pajot je dober družinski oče). Celoten sistem družinskega življenja, ki ga vodi kot pater familias, je organiziran na trditvi, da skrb za lačne otroke dovoljuje tudi najhujši zločin, ljudožerstvo. Zdi se, da je s priliko o slovenski družini v času druge vojne, ki jo je sam preživel kot otrok (saj igra gotovo je prilika), Strniša ugledal vse barbarstvo današnjega časa, v katerem smo pripravljeni zavreči vse zakone civiliziranega sveta (pri tem Slovenci res nismo sami, a smo vendar tudi sami dovolj izraziti), da bi obranili varnost lastnih domov in družin. »Saj ne koljem za zabavo: jaz imam ženo in družino! / Za mlade še žival skrbi!« (Pajot, Matilda) Za otroke gre! Kot pozneje, ko je morda že doumela, od kod prihaja meso, ki so ga sosedje pripravljeni deliti z njo, pravi tudi Križeva dama: »Samo za otroke.« (Diana Koloini)

Strniša Ljudožerce obravnava kot Pasolinijev sodobnik. Piše jih s pozicije potrošništva. Slednje je zanj večji problem, zato temelje fašizma prepoznava v potrošniški družbi. Strniša pripoveduje zgodbo o Pajotu, ki s poslom začne kot mali obrtnik, a s postopnim kopičenjem človeškega mesa kmalu preseže lastno produkcijo in se tako transformira v sodobnega kapitalista, tajkuna. (Ivica Buljan)

Ljudožerci Gregorja Strniše so morda najtemačnejša dramska groteska, napisana v slovenskem jeziku. Ko poskušamo anahrono umestiti ta tekst, imamo pred očmi Thriller Michaela Jacksona, sodobno popzombijevsko/vampirsko kulturo, »gotsko« književnost, Alfreda Jarryja, dado in bolj ali manj vso tradicijo absurda, ki jo premore svetovna književnost. Strniševa drama po subverzivnosti prekaša skoraj vse primerjave – nova aktualizacija Seneke v Sloveniji nas pripelje direktno do nedavnega Tiesta v ljubljanskem Mini teatru, ki bi lahko bil vzorec, vsaj kar se ljudožerstva tiče. A Strniševa drama dekonstruira vsako motivacijo, povezano s človeškimi emocijami, je torej popolno nasprotje ekstatičnim Senekovim junakom in maščevanju brez meja. Strniševa drama raziskuje nemotiviranost, nemaščevalnost, odsotnost etične pozicije; njegove like določa en sam motiv – raziskovanje lastnega užitka. Območje, v katerem se srečajo, uničuje vse možne razlike – verske, socialne, ideološke, spolne; uničuje različne strani v vojni; liki služijo samo temu, da podčrtajo površnost razlik in poudarijo skupno in enako motivacijo. (Svetlana Slapšak)

Strniševa dramaturgija veliko dolguje stripu, je predhodnica produkcije fiktivnega, ki se nahaja med znanstveno fantastiko, hororjem in zombiji. Pajotov lik je težko povezati z zlom, ker je kodificiran znotraj poetskega žanra, ki se poigrava s komičnim. Besedilo Ljudožercev ima ogromno zvočnih iger, ki zabrisujejo realistične učinke, z njimi pa so eliminirani tudi vsi moralistični podtoni. (Ivica Buljan)

Ljudožerci torej – čeprav je njihova osnovna motivacija prikrajšanost užitkov – kažejo izjemno pretkano socializacijo oziroma adaptacijo na dehumanizirani svet. O tem pričajo verbalna usposobljenost likov, spretno izkoriščanje diskurzivnih stereotipov, naslanjanje na književno in ustno tradicijo, na pesniško verbalno iznajdljivost, na cerkveno retoriko. Ali ti »umetniki besed« akumulirajo tudi spomine in besedila tistih, ki so jih požrli?

Smrt je v Strniševih Ljudožercih edina rešitev. Deluje kot kulturna delavka (trajno zaposlena), zadnja instanca, ki skrbi, da je groza ljudožerstva zapakirana v sprejemljive, prepoznavne kulturne kalupe, da je smrtna groza tista zadnja, ki določa spomin, da ni več omenjanja ali podobe užitka, da sta ideološki in verski Gleichschaltung urejena, zapisana, overjena. Smrt je državotvorna. (Svetlana Slapšak)

Strniša podpira Leibnizevo tezo o teoriji možnih svetov. Zelo spretno upodablja realni svet, lahko nas postavi v leto 1945 in nas sooči s takratnimi Slovenci in Nemci. A pisec v ta svet vmeša tudi italijanskega oficirja Tenenteja, seksualnega sužnja nemškega Majorja, kar si je v takratnem realnem svetu nemogoče zamišljati, saj je Italija kapitulirala leta 1943. Toda v Strniševem svetu je vse mogoče. A takšen svet, kot ga gradi Strniša, mora biti konsistenten, ne pa kaotičen in nepredvidljiv, zato se sklicujem na Leibniza. Obstoj dveh vzporednih svetov v Ljudožercih je za gledališko umetnost še posebej dragocen, saj se lahko v območju uprizoritve poigravamo z različnimi estetikami, ki se raztezajo od leta 1945 pa vse do danes. (Ivica Buljan)

Na koncu Pajot torej ostane sam – in dočaka konec vojne. Če je krvavi Shakespearov Andronik, ki je z mesom sovražnikov hranil njihovo mater, tudi sam podlegel uničenju (podobno pa menda vsi ljudožerci v znani literaturi), protagonist Strniševe igre preživi. Celo več, izkaže se, da je s klanjem obogatel in svobodo dočaka kot uspešen podjetnik, ki bo z med vojno nabranim kapitalom zlahka vstopil v novi čas. Ljudožerski Pajot ne bo ubit, niti se ne bo pokesal, pač pa se bo normaliziral: še naprej bo počel isto, samo na drugačen način. Tudi poročil se bo spet, Pajot, to je napovedal že ob zadnjem umoru, in si osnoval novo družino. Tu tiči avtorjeva najostrejša poanta. V zaključnem prizoru, kjer partizanka slavi zmago v zavezništvu z ljudožercem, so nekdanji interpreti igre brali obsodbo po koncu vojne vzpostavljenega komunističnega režima. Vendar ima Pajot drugačno logiko. Že Strniša jo je v uvodu k igri povezal z »našimi lastniki majhnih novih stanovanj in majhnih avtov, ki bi vsak od njih lastno mater prodal za par dinarjev, da bi si zanje kupil še eno vrečo cementa za zidavo letoviške hišice«, torej s potrošništvom in stremljenjem po družinskem blagostanju – naj se nam zdi še tako presenetljivo, da je v začetku sedemdesetih let (v času nepredušnega socializma) že ugledal to, kar se je z novo svobodo razvilo v edino resnico (in ideologijo) našega sveta. Tako je potrdil domnevo, da parabola o slovenski družini, ki se v času vojne po lastnih močeh bori za preživetje, ne govori o nekem posebnem času, pač pa o nastrojenosti, ki ji izredne razmere služijo kvečjemu kot izgovor. Kot smo ugotovili že med potekom igre, je ljudožerstvo logika našega sveta. (Diana Koloini)

(Iz gledališkega lista uprizoritve)