Umetniški vodja baleta Irek Mukhamedov je predstavo označil kot lahkotno, kot "nekaj, ob čemer bodo gledalci zagotovo uživali". Premiera bo 28. oktobra v Cankarjevem domu.
Kot je na včerajšnji novinarski konferenci dejal Mukhamedov, se na predstavo Pod zvezdami v več pogledih veže beseda prvič - to je prva predstava, ki jo je postavil z ljubljanskim baletnim ansamblom, tokrat je prvič v Sloveniji plesalka in koreografinja Elaine Kudo, poleg tega bo Bogdanićeva koreografija v Ljubljani doživela svetovno premiero.
Prvi in drugi del, ki nosita naslov Nekaj več (Baker's Dozen) in Ples s Sinatro (Sinatra Suite), je na oder postavila Kudo. Koreografija Tharpove Nekaj več za 12 plesalcev na lahkotno klavirsko glasbo, ki jo je napisal harlemski džezovski velikan Willie "The Lion" Smith, je bila premierno izvedena februarja 1979 na Akademiji za glasbo v Brooklynu v New Yorku. V njej se plesalci s svojevrstno lagodnostjo prepuščajo užitkom popoldanskega družabnega plesa.
Ples s Sintaro na glasbo Franka Sinatre je Tharpova ustvarila leta 1984 in je zgoščena različica njenega večjega projekta Devet Sinatrovih pesmi. Na prošnjo plesalca Mihaila Barišnikova je namreč Tharpova omenjeno predstavo adaptirala za Ameriško baletno gledališče in tako je nastala projekt na glasbo le štirih pesmi iz originalne verzije, ki jo je obogatila z zaključno solotočko za Barišnikova. Ker je ustvarjala posebej za Barišnikova in Elaine Kudo, je predstavi dodala povsem samosvoj pečat.
Kostumograf prvega dela je Santo Loquasto, za Ples s Sinatro je kostume po originalnih skicah Oscarja de la Rente oblikovala Nadja Bedjanič. Prvi del je po besedah Kudo zasnovan kot ansambelsko delo, v katerem nobeden od plesalcev ne izstopa. V drugem delu plešeta Tjaša Kmetec in Petar Đorčevski ter Olga Andreeva in Lukas Zuschlag.
Tharpova, ki jo plesni strokovnjaki uvrščajo med najpomembnejše in najbolj samovoljne sodobne koreografinje, je umetnica, ki zna najbolje povezovati najrazličnejše žanre. Bogat vir navdiha najde v popartu, džezu in popevkah ter hkrati v sodobni elektronski glasbi. Kot osnovo uporablja elemente sodobnega plesa, prav tako klasični balet in broadwajsko estetiko.
Tretji del nosi naslov Čudoviti svet... je lahko. Koreografijo je na glasbo Louisa Armstronga zasnoval Dinko Bogdanić. Armstrongova glasba je Bogdanića navdihnila, da je na oder postavil intimno zgodbo treh ljudi. V predstavi se skozi plesno koreografijo ljubezen do glasbe materializira v ljubezen do drugega. Kot je povedal Bogdanić, je želel s svojo koreografijo predvsem pokazati, da pri ljubezni nista pomembna niti barva kože niti spol. V predstavi nastopa 28 plesalcev.
Za kostume in sceno je poskrbela Bjanka Ursulov. Kot je povedala, se je pri kostumih odločila za nežno stilizacijo, saj tako kroji kot materiali iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja za plesno predstavo niso bili primerni, ker bi ovirali gibanje plesalcev. Stilizirana je tudi scena.