Ljubljanska Opera po šestih letih končno v matični hiši

Nacionalna operno-baletna hiša svojega ponovnega odprtja ne bo zaznamovala z novim slovenskim delom, kot je bilo predvideno, pač pa z umetniškim dogodkom, v katerega so povezali odlomke iz oper Gorenjski slavček, Carmen, Slovo od mladosti in Aida ter iz baletov Otroci z roba resničnosti in Rajmonda.

Nastopili bodo vsi umetniški ansambli hiše in nekateri najvidnejši solisti, za dirigentskim pultom pa se bodo izmenjali vsi trije dirigenti: Marko Gašperšič, Igor Švara in Loris Voltolini. Režiserka in scenaristka je Neda R. Bric. Slovesnost, katere častni pokrovitelj je predsednik republike Danilo Türk, bodo ponovili v nedeljo zvečer.

Prenova neorenesančne stavbe je bila potrebna zaradi težav z akustiko, tehnične zastarelosti in prostorske stiske. Ministrstvo za kulturo jo je leta 2006 uvrstilo na prednostni seznam na področju investicij, marca 2007 pa je takratni minister Vasko Simoniti podpisal pogodbo s podjetjema SCT in Vegrad.

Dejansko se je prenova začela oktobra 2006, čeprav so ansambli že pred tem gostovali na začasnih lokacijah. Eden od razlogov, zakaj se ni začela prej, je bila tudi spomeniško zaščitena rdečelistna bukev pred stavbo, o kateri so se kresala mnenja, ali jo zavoljo prenove posekati ali ne. Na koncu so ljubljanski mestni svetniki vendarle dali zeleno luč za njeno odstranitev.

Obnova in dozidava po načrtih arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca naj bi trajali dve leti, toda zaradi nepredvidenih del sta se zavlekli in zahtevali tudi veliko več proračunskih sredstev - v Simonitijevem mandatu je sicer veljalo, da naj stroški ne bi presegli 30 milijonov evrov. Med drugim se je zapletlo tudi zaradi vode, ki je dvakrat zalila objekt in ga poškodovala, za povrh pa se je zgodila še kriza v gradbeništvu, zato so dela po stečaju Vegrada in prisilni poravnavi SCT morali dokončati podizvajalci.

V celoti je projekt po podatkih ministrstva terjal okrog 43 milijonov evrov. Investicija je bila deležna mnogih kritik, ob tolikšni vrednosti pa ni šlo niti brez vprašanj o njeni smiselnosti. Slišati je bilo negativna mnenja, češ da je bila glede na porabljena sredstva zgrešena naložba. Simonitijeva naslednica Majda Širca je celo priznala, da bi bila novogradnja cenejša, z njo pa bi lahko dobili tudi dvorano za več obiskovalcev; obstoječa dvorana je namreč zaradi zahtev spomeniškega varstva ohranila število sedežev.

Sanacija je sicer zajela tri sklope - nov prizidek za vadbene in upravne prostore, obnovo odra in obnovo avditorija. In kakšen je rezultat? Kot so povedali v Operi, sedaj umetniški ansambli, ki so prej vadili na osmih različnih lokacijah po Ljubljani, spet delujejo v normalnih pogojih in so spet vsi pod eno streho. Na voljo imajo pet sodobnih vadbenih dvoran in tehnološko dobro opremljen oder. Dvorana je restavrirana, dobili pa so tudi veliko sprejemno avlo, kjer se bodo obiskovalci lahko srečevali in zbirali pred predstavami.

"Vzdušje je seveda veselo, praznično, saj gre za vrnitev domov," še pravijo v Operi, hkrati pa dodajajo, da bo treba v prihodnjih mesecih še marsikaj postoriti, da bo vse tako, kot je v načrtih.

Dokončanje prenove je ljubljansko repertoarno glasbeno gledališče dočakalo pod vodstvom ravnatelja Mitje Bervarja, čeprav bi ga tik pred slovesnim odprtjem skoraj odnesla ugotovitev zunanjih revizorjev, da računovodski izkazi za leto 2010 niso bili izdelani v skladu s predpisi. Svet zavoda je zaradi tega začasnemu ministru Boštjanu Žekšu predlagal njegovo razrešitev, a se je ta "v tem za SNG Opera in balet ključnem trenutku" odločil drugače.

Stavba današnje Opere je bila zgrajena leta 1892, pet let po požaru Stanovskega gledališča na Kongresnem trgu. V novi zgradbi, ki sta jo projektirala češka arhitekta Jan Vladimir Hrasky in Anton Hruby, sta sprva delovali tako nemško kot slovensko Deželno gledališče z dramo in opero. To je trajalo do leta 1908, ko so Nemci zgradili svoje gledališče, v katerem danes domuje SNG Drama Ljubljana.