Ljubezen v pismih – gledališki triptih v Slovenskem mladinskem gledališču

To bodo tri ugledališčenja še zlasti intimnega »literarnega žanra«, pisem. Bratske ljubezni in korespondence Vincenta van Gogha se bosta lotila Ivan Peternelj in Robert Prebil v Pismih Théu, erotično ljubezen pa bodo zastopala Joyceova Pisma Nori, ki jih bo gledališko osmislila Damjana Černe, in Grumova Pisma Joži, ki jih bo oživil Ivan Rupnik.

Pisma Nori
Irena Štaudohar je v Sobotni prilogi Dela zapisala: »Vsako ponovno objavo Joyceovih pisem Nori spremljajo debate in razmisleki o tem, ali so to res javna ali skrajno intimna pisma. Ali je prav, da so javno objavljena? So svetovno znana predvsem zaradi izrazite čutnosti? Joyceov vnuk Stephen Joyce se je dolga leta trudil, da pisma ne bi prišla v javnost; želel si je, kot je dejal, 'da imajo svoj mir'. V pismih James piše Nori, naj jih ne pokaže nikomur, in to je za Stephena jasen znak, da si ni želel, da bi kdaj prišla v javnost. Tudi Samuel Beckett je večkrat javno nasprotoval objavi te korespondence.

Nasprotniki tega mišljenja trdijo, da je ravno Joyce literaturo osvobodil purizma in mnogih tabujev, da je v svojih delih pisal o resničnih ljudeh in najintimnejših podrobnostih iz njihovih življenj. Predsednik centra Jamesa Joycea v Dublinu je izjavil, da Ulikses ni pornografski ali obscen, pisma pa so. Ampak ali lahko intimnim erotičnim pismom res pravimo pornografska? Ali postanejo pornografska šele po tem, ko jih začne brati javnost? […]

Zažgati ali jih dati v javnost je večno vprašanje literarne zgodovine. Franz Kafka je na smrtni postelji, kot je to dobro znano, prosil najboljšega prijatelja Maxa Broda, naj zažge vsa njegova dela, kar se seveda ni zgodilo. So pa zato podobno prošnjo vzeli zares potomci zapuščine angleškega pesnika Philipa Larkina in zažgali vse njegove dnevnike. Ali pa prijatelji Lorda Byrona, ki so po njegovi smrti zažgali njegove domnevno zelo škandalozne dnevnike. Tudi Nora je, pravijo, še preden so bila pisma objavljena, uničila nekaj Joyceovih pisem. Pisma je na koncu hranil brat Stanislaus, ki jih je začel zbirati že zelo zgodaj, saj je verjel, da Joyce ni navaden smrtnik. In ker je realnost bolj fantastična kot domišljija, je Stanislaus umrl prav na Bloomov dan, 16. junija 1955. Nora je umrla tri leta prej. Ker na pokopališču ni bilo prostora, so jo pokopali v svoj grob; šele v 60. letih so jo odkopali in položili poleg njenega moža.« 

Damjano Černe privlači prav ta mejnost ali liminalnost Joyceovih Pisem Nori. Dejstvo je, da ne bomo nikoli nedvoumno odgovorili na vprašanje, ali je javnost do njih upravičena ali ne. Zato se je odločila, da jih bo uprizorila. Ob tem se sprašuje in si v »samodialogu« odgovarja: »Kdo piše pisma? Osamljeni ljudje? […] Ali se v pismu pogovarjaš s seboj? Razlagaš o sebi, o svojem dojemanju ... Pišeš njej, dejansko pa imaš dialog s samim seboj … Seveda, njena pisma so izgubljena. Kako je ona prebirala ta pisma, kaj je čutila, kdo je bila ona? Muza njegovega življenja … Nora: 'Ne morem prenesti, da prikazuješ izkrivljen svet in kradeš moje Življenje.' Zakaj ljudi zanima intimnost drugega? Je na delu Zloba ali Uboštvo? Enakost? Bratstvo? Intima je neuprizorljiva. Intima je stvar občutka, se zgodi, zabeleži, ko se dogaja, je iskrena, nikoli pornografska, lahko je nora (za Joycea Nora), divja, sublimna … Je resničnost bolj fantastična kot domišljija?«

Pisma Théu
Vincent van Gogh (1853–1890) je danes umeščen visoko v slikarskem panteonu. A vsaj toliko navdušenja, kot ga budijo njegove slike, zbuja radovednosti njegovo življenje. Tudi to, vsaj po nekaj iztočnicah, pozna vsak. Seveda najpogosteje prek umetniških in popkulturnih reinterpretacij njegovih turbulentnih vzponov in (pogosteje) padcev.

Tudi v slovenščino je preveden biografski roman Sla po življenju Irvinga Stona; po njem sta leta 1956 film posnela Vincente Minnelli in George Cukor. S filmom Sanje se mu je poklonil japonski filmski mojster Akira Kurosawa; na njegovo razmerje z bratom se je ozrl Robert Altman v filmu Vincent in Theo. Znana je balada Dona MacLeana Starry Starry Night, o njegovem boju z duševno boleznijo prepeva Joni Mitchell v Turbulent Indigo, pesem mu je posvetil Bob Dylan. Slikarjev lik je seveda našel pot tudi v gledališče, kot mentor Vince v računalniškem programu Art Academy pa celo v virtualni svet.

Pridigarjev sin, ki je sprva krenil po očetovi poti, a se je premočno poistovetil z revnimi v rudarski skupnosti, kamor so ga poslali, da bi bil za Cerkev sprejemljiv; zaljubljenec strtega srca, ki se je nato zapletel v razmerje z nosečo prostitutko, dokler ni pod hudim pritiskom družine zveze razdrl; neprepoznani genij, ki je vse življenje živel od bratove podpore; severnjak, ki ga je preobrazil stik z južnjaškim soncem … že našteto je dovolj za romantično avreolo, ki obdaja Vincenta van Gogha, da včasih le stežka razberemo, kaj drži, kaj pa je več kot stoletna naplavina govoric. Mit je na primer trditev, da je v življenju prodal eno samo sliko. Bili sta vsaj dve. In več risb.

V zadnjem času se pojavljajo tudi alternativne teorije o epizodi z odrezano ušesno mečico (v strastnem sporu naj bi mu jo – po nesreči? – z mečem odsekal Gaugin) in njegovem samomoru (slikar naj bi bil v resnici žrtev dveh objestnih najstnikov, ki sta v roke dobila pištolo). Kup različnih teorij kroži o njegovi duševni bolezni; med morebitnimi diagnozami omenjajo bipolarno motnjo, shizofrenijo, sifilis, epilepsijo, porfirijo, zastupitev z barvami, celo sončarico. Tudi te ostajajo nepreverljive in le še prispevajo k legendi o njem.

Kar pa o življenju Vincenta van Gogha vemo zagotovo, izvira večidel iz njegovih pisem domačim, prijateljem, slikarskim kolegom. Levji delež jih »odpade« na korespondenco med Vincentom in njegovim mlajšim bratom Théom, trgovcem z umetninami, njegovim zaupnikom, podpornikom in najtesnejšim prijateljem. So dragoceno pričevanje o umetnikovem subtilnem zaznavanju sveta okoli sebe, o njegovem razvoju, notranjem življenju in boju z demoni bolezni, ki jim je nadvse želel pobegniti, saj so ga ovirali pri slikanju, v katerem je našel lepoto, mir in moč. In hkrati tudi dokaz o predani bratovski ljubezni, povezanosti in skrbi, ki jih niti občasni spori niso mogli omajati.

V naši uprizoritvi se bosta v slikarjev intimni svet podala Ivan Peternelj in Robert Prebil. Pritegnila ju je zlasti neposrednost Vincentove intimne pisave ter kompleksna in občutljiva osebnost, ki se razkriva za njimi. Njegovo duševnost bosta skušala osvetliti z dveh plati: eden od njiju se bo osredotočil na njegova notranja stanja, boje z boleznijo, doživljanje samega sebe, drugi pa na njegov odnos do zunanjega sveta. Tretji sogovornik v večeru, posvečenem Vincentu (in Théu), bodo seveda podobe – projekcije Vincentovih slik, ki bodo estetsko, atmosfersko, simbolno in pomensko obogatile besedo.

Pisma Joži
Lado Kralj v spremni besedi (s pomenljivim naslovom Ob prebiranju pisem, ki niso namenjena nam), napisani za izdajo pisem Slavka Gruma njegovi muzi in ljubezni Joži zapiše misel, ki je zapeljiva tudi za gledališče: »Realna Grumova pisma njegovi ljubici Joži Debelak včasih vsebujejo pasaže, ki so povsem fikcijske: Druga plast, poročila o ljubezenskih čustvih, o mukah ljubosumja, o erotični obsedenosti, iz katere ni videti izhoda, nedelikatni poskusi, kako z izpovedovanjem lastne nezvestobe tudi v Joži vzbuditi ljubosumje – vse to se sicer še vedno nanaša na realije, na resnično trpljenje in blodnje, vendar je opis stanja prav gotovo fikcionalen v še večji meri, saj je opazovanje povsem subjektivno.«

Ivanu Rupniku nedvomno tudi ta resnična izmišljija pisem predstavlja dodaten čar za njihovo ugledališčenje. Tako kot ga (skupaj z gledalci) privlači dejstvo, da so pisma Joži Debelak z vso bolestno in sublimno erotiko vzporedna Dogodku v mestu Gogi. Grum piše: »Vaše telo je bel cvet. Mrzel cvet je. Vaše naročje je zaklenjeno. Krsta je vaše naročje, marmornato krsto bi rad objel.« Metaforično in skrajno čustveno izpostavljeno. Drugič spet v mislih secira: »Tudi še neka druga mi je izpovedala ljubezen. Pobožal sem jo, ji ustvaril iluzije. Seveda sem se takoj spomnil, da mi rečete vlačuga radi tega. Da res, povsem navadna kurba sem, vsaka me vzame, katera hoče, kadar dopustite vi.« Predvsem pa so ta pisma neločljivo povezana z njegovo dramatiko kot drugo realnostjo: »Mesec in devet dni vam nisem pisal, ker mesec in devet dni pišem dramo. In vse so sama pisma. Sama pisma vam. Ko vam bom dramo pravil, boste videli, kako vas imam rad.«

Žal pisma Jože Debelak Slavku Grumu niso ohranjena, tako kot niso ohranjena Norina Jamesu Joyceu. Obe sta bili muzi, usodni za umetnika, in v obeh primerih je njihova objava razkrila nove razsežnosti pisateljev in dobe, ki sta jo živela. Ter večnost ljubezni, ljubosumja …

 

Besedilo: Tina Malič in Tomaž Toporišič