Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel za izjemen in prepoznaven ustvarjalni opus. Pri tem je bil še posebej izpostavljen njegov monumentalni ep Vrata nepovrata v obsegu 45.000 verzov. Objavil ga je v treh knjigah ter zanj prejel tudi veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma.
V epsko pripoved je položil lirsko izpoved; moderni prosti verz je prepletel s klasičnimi verznimi in pesemskimi oblikami; z zvočnostjo je okrepil podobje, s podobjem zvočnost; dokumentarno preverljivo zgodovino in družinski spomin je prekvasil z nebrzdano poetsko imaginacijo in globoko osebno meditacijo; strogo in trpko racionalno motrenje je dopolnil z neskaljenim čutnim in čustvenim dojemanjem, je pisalo v utemeljitvi Prešernove nagrade.
Novak, rojen 3. decembra 1953 v Beogradu, se je uveljavil kot pisec poezije za odrasle in za otroke, pisec dramskih besedil za odrasle ter iger za otroke in mladino, esejist ter prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. V Ljubljani je študiral komparativistiko in filozofijo ter doktoriral na Filozofski fakulteti, kjer je bil redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo.
Znanstveno se je posvetil teoriji verza in prevajanja, provansalski liriki, klasicistični dramatiki, evropski simbolistični poeziji ter moderni slovenski in francoski liriki. Kot prevajalec, predvsem iz francoščine in okcitanščine, je med drugim izdal antologijo moderne francoske lirike ter prvi slovenski prevod lirike provansalskih trubadurjev Ljubezen iz daljave.
Kot avtor je objavil več deset knjig, med njimi pesniške zbirke Stihožitje, Hči spomina, Kronanje, Mojster nespečnosti in Svoboda je glagol. Prepoznaven je tudi po pesniških zbirkah za otroke, kot sta Prebesedimo besede in Periskop, ter drami Kasandra. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike.
Vseskozi je bil dejaven tudi v širšem družbenem in političnem dogajanju. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe ter eden izmed ustanoviteljev in urednikov Nove revije. Bil je tudi predsednik Slovenskega Pena, organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, predsednik Mirovnega komiteja in podpredsednik Mednarodnega Pena. Boril se je tudi za pravice izbrisanih.
Prejel je številne nagrade, poleg velike Prešernove še nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado za poezijo, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana ter Sovretovo nagrado za prevajanje. Od leta 2017 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.