Z metaforo o češnjevem drevesu, ki je bilo posajeno ob rojstvu Tonijeve mame, zdaj odrasli Toni pripoveduje tankočutno zgodbo o življenju. Stare fotografije obudijo podobe njegovega otroštva in spomine na najlepša poletja, ki jih je preživljal z nenavadnim dedkom, s katerim sta uganjala norčije, plezala po drevesih in prijateljevala z gosmi. Skozi otroški pogled se vrstijo duhovite in srčne prigode vseh razsežnosti, "ki nežno razpirajo tudi težjo plat sveta in paleto čustev, ki jih ta s seboj prinaša", piše na spletni strani LGL.

Senčna predstava, namenjena otrokom, starejšim od pet let, prinaša zgodbo o družinskih vezeh, medgeneracijskih stikih, življenju in minevanju. "Čudenje, radovednost in otroška iskrenost se lahko najdejo v vseh generacijah in tudi v samem dihu češnjevega drevesa," so zapisali v gledališču.

Delo Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti iz leta 1997 je bilo prevedeno v več kot 23 jezikov in je prejelo več literarnih nagrad. Za odrsko priredbo je poskrbel Enrico Carini. Besedilo je v slovenščino prevedla Veronika Simoniti, dramaturginja je bila Tjaša Bertoncelj, ilustrator Damijan Stepančič, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, senčne lutke je izdelala Federica Ferrari.

Fabrizio Montecchi je eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Tradicionalno omejen prostor senc odpira v bogate dinamike in možnosti animacije. Pred gledalci se razpirajo različne kombinacije med premikajočim se zaslonom, virom svetlobe, senčnimi objekti in senco. Tako Tonijeva pripoved prehaja v sanjske medprostore in senčne spomine. Ti za hip postanejo resnični in preteklost dobi svoj čas in prostor, da se lahko znova udejanji, so še zapisali v gledališču.