SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 27. 7. 2021

Letošnja prejemnica Borštnikovega prstana

27. julija leta 1962 se je v Gørdingu na Danskem rodila igralka Jette Ostan Vejrup, dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je na letošnjem Borštnikovem srečanju prejela nagrado Borštnikov prstan.
Foto: Aljoša Rebolj / Arhiv MGL
Foto: Aljoša Rebolj / Arhiv MGL
Foto: Peter Uhan / Arhiv MGL
Foto: Toni Soprano / Arhiv MGL
Foto: Marjan Mutić / Arhiv MGL
Foto: Peter Giodani / Arhiv MGL
Foto: Mimi Antolović / Arhiv MGL
Foto: Miha Fras / Arhiv MGL
Foto: Miha Fras / Arhiv MGL
Foto: Damjan Švarc / Arhiv MGL
Foto: Barbara Čeferin / Foto: Arhiv MGL

Študirala je v Parizu in na Danskem, igrala v različnih gledališčih na Danskem, v Veliki Britaniji in ZDA, leta 1989 pa se je preselila v Slovenijo. Najprej je delovala kot svobodnjakinja in ustvarila številne pomembne vloge v mnogih slovenskih gledališčih. Bila je Helena Charles v Ozri se v gnevu Johna Osborna (SNG Drama Ljubljana, r. Janez Pipan), Ženska v Handkejevih Železniških informacijah (Gledališče Glej) – za vlogo je leta 1989 skupaj z Borisom Ostanom in režiserko Nevenko Koprivšek prejela Borštnikovo diplomo za posebne dosežke, Gina Ekdal v Ibsenovi Grdi rački (SMG in Wiener Festwochen, r. Meta Hočevar) in Donna Inez v Don Juanu ali Ljubezni do geometrije Maxa Frischa (SNG Drama Ljubljana, r. Barbara Hieng Samobor). Leta 1999 je v Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravila avtorski projekt Palčica, leta 2003 pa v koprodukciji Cankarjevega doma in Bunkerja avtorski projekt Grdi raček (oboje po H. C. Andersenu), ki je leta 2005 na 11. festivalu uprizoritev za otroke Zlata paličica dobil nagrado zlata paličica za najboljšo uprizoritev v celoti.

Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo tujke v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznanega sveta in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.*

Leta 2004 je postala stalna članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. V MGL je prvič nastopila leta 1990 kot Ivona v Gombrowiczevi Ivoni, princesi Burgundije (r. Jon Paul Cook) in za vlogo leta 1991 dobila Borštnikovo nagrado. Dvakrat je imela vlogo v Cankarjevih (Pohujšanje v dolini šentflorjanskiKralj na Betajnovi), Handkejevih (Železniške informacijeUra, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem) in Shakespearjevih dramah (MacbethSen kresne noči). Igrala je tudi v več filmih in na televiziji.

Več o igralki lahko preberete v spletni enciklopediji slovenskega gledališča SiGledal wiki, v sklopu Repertoar boste našli seznam vseh njenih vlog v slovenskih gledališčih.

 

* Iz utemeljitve nagrade Borštnikov prstan, ki jo je napisala Tea Rogelj.

Jette Ostan Vejrup

SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 10. 7. 2019
Branko Hojnik in poletna križarjenja po SiGledalovem Repertoarju
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 27. 4. 2020
Ukrepi v podporo uprizoritvenim umetnostim v (in po) času epidemije
AGRFT/SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 8. 5. 2020
AGRFT na spletu