Kot je povedala Šilčeva, umetniška vodja Carmine Slovenice, letošnji festival, ki ima tematski naslov "Like a Virgin" oziroma (Ne)dolžnosti, prinaša pet premiernih predstav. Ob njenem dolgo pričakovanem projektu Placebo ali Komu potok solz ne lije, bodo obiskovalci v Unionski dvorani lahko uživali ob kostumski pokrajini Ženske radosti s srednjeveško vokalno polifonijo in sodobno komorno vokalno glasbo v izvedbi Simone Raffanelli Krajnc in Carmine Slovenice.

Na nedeljskem odprtju festivala bo mogoče prisluhniti še zasedbi Musica Cubicularis, ki bo premierno izvedla scenski koncert Oriana. V nadaljevanju festivala se bo v ponedeljek, 9. januarja, predstavil ansambel !Kebataola! pod umetniškim vodstvom Šilčeve s performativno glasovno inštalacijo avtorice Jovane Popić Kdo bi si mislil, da sneg pada. Izidor Leitinger je avtor glasbeno-plesnega projekta La Licorne de la Vierge, ki bo na sporedu 10. januarja, v njem pa bodo sodelovali slovenski in tuji glasbeniki in plesalci.

"Letos se ukvarjamo z različnimi vidiki pojma (ne)dolžnosti, ne kot biološkega pojma, pač pa na idejni ravni. Vsi projekti so inspirirani s tem zmagoslavjem volje," je pojasnila Šilčeva in dodala, da je največji med tokratnimi projekti Placebo, pri katerem bo sodelovalo več kot 100 izvajalcev, med drugimi Carmina Slovenica, Slovenski komorni zbor, sopranistka Sabina Cvilak ter dramski igralki Jožica Avbelj in Olga Kacjan.

Kot je dejala Šilčeva, je celotna ideja predstave, da v baročni prostor, v čudovito Pergolesijevo, Vivaldijevo in Bachovo glasbo, vnašajo veliko vizualnega, tako baročnega prostora kot osnovnih gibalnih elementov, značilnih za takšne zgodbe, pa tudi besede, ki jih bosta interpretirali Avbljeva in Kacjanova.

Predstava Placebo, pri kateri gre za krščanski koncept device matere, preoblikovan v metaforo za žensko samouresničitev, se po njenih besedah ukvarja s temo bolečine in odhodov. Bolečina predstavlja nekaj najbolj skrivnostnega, nekaj, kar nam vzbuja strahospoštovanje in nas hkrati privlači, hkrati pa je tudi nekaj najbolj intimnega, vedno individualna.

"Šele trpeči, oropani čutnih užitkov, osvobojeni strasti in samoljubja ter v nenehnem pričakovanju smrti smo takšni, kot bi morali venomer biti. Preseganje bolečine in strahu zagotavlja polno, s čustvi nabito življenje. Mejne situacije kot je srečanje s smrtjo in rojstvom nas primorajo, da dozorimo, da zrastemo preko samega sebe, trpljenje pa je tisto, ki človeku daje možnost, da z njim raste in se lahko tudi spremeni," je o predstavi dejala avtorica, režiserka in scenaristka Šilčeva.