Projekt Ni mogoče čakati zaman, nastal v sklopu programa Glej, rezident v koprodukciji z društvom Pekinpah, izrisuje, izpoveduje in izvaja bližnje vezi med oddaljenimi svetovi. "Komeljeva strastna poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja," so zapisali v gledališču.

Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova, z močno individualno prezenco: "Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj." Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa, da ne bosta sklepala kompromisov.

Ni mogoče čakati zaman je tretji projekt Leje Jurišić v soavtorstvu po sodelovanjih s pianistom Milkom Lazarjem (De facto) in igralcem Markom Mandićem (Skupaj). Pri izbiri soavtorjev jo sicer vselej najprej nagovori umetnost določenega ustvarjalca, dejala, pa je, da so bila vsa tri omenjena sodelovanja zelo podobna v tem, da so bila globoka in brezkompromisna, zelo različna pa z vidika končnih produktov.

S Komeljem, ki ga je označila za "največjega živečega slovenskega pesnika", sta začela delati januarja, Lejo Jurišić pa je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oz. od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še t.i. statični misterij.

Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo - tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, "ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oz. pokažejo drugačne možnosti povezovanj".

Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se "projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco".

Predstava bo premierno uprizorjena v petek, 4. 12. 2020, ob 19.30 v Gledališču Glej, a brez gledalcev. Namesto njih bodo na stolih kamni. Leja Jurišić je najbolj radikalne ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Po spletu mu lahko kupijo vstopnico in ga v petek prinesejo v zaboj pred Gledališče Glej, v sledečih dneh pa ga po dogovoru prevzamejo. Misel, ki spremlja predstavo, je po besedah umetnice tudi: "Bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave."

V petek pod okriljem Pekinpaha prav tako izideta knjiga 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oz. statični misterij. Za scenografijo, luč in kostum je poskrbela Petra Veber, sicer pa za celotnim projektom stoji številčna ekipa.