Krystian Lupa – dobitnik Evropske gledališke nagrade

Podelitev 13. evropske gledališke nagrade, ki jo je leta 1987 lansirala Evropska komisija, Evropski parlament in Evropski svet pa sta jo uvrstila med institucije, ki zastopajo »evropski kulturni interes«, je letos med 31. marcem in 5. aprilom potekala v Vroclavu na Poljskem.

Ni naključje, da so dogodki ob tej ugledni nagradi potekali prav v mestu, kjer je Jerzy Grotowski ustanovil svoj znameniti Teatr Laboratorium in to prav v letu, ki ga je UNESCO razglasil za »leto Grotowskega«. In tudi ni naključje, da je nagrado letos prejel veliki poljski režiser, eden od stebrov povojnega poljskega gledališča (Swinarski, Kantor, Jarocki, Wajda ...) – Krystian Lupa.

Lupa ima za sabo zavidljiv opus, ob tej priložnosti pa se je predstavil s svojima najnovejšima uprizoritvama, gigantsko, osemurno rekonstrukcijo Warholovega projekta iz šestdestih let, naslovljeno kot Factory 2, ter prvim delom bodočega triptiha Persona, z naslovom Marilyn.

Factory 2 je po avtorjevih besedah kolektivna fantazija, inspirirana z delom Andyja Warhola. Gre za ahistorično fantazijo, temelječo na improvizaciji, o kontroverznem ameriškem umetniku slovaškega porekla, njegovi Srebrni tovarni in ljudeh, ki so bili njeni prebivalci in ki so s svojim bivanjem in delom v njej prispevali svoj nenadomestljivi delež v ustvarjanju tega mitskega toposa. Predstava odpira celoten kozmos življenja in delovanja bohemske skupine bizarnih stanovalcev Srebrne tovarne, predsem pa z vsemi podrobnostmi portretira karizmatičnega guruja Andy Warhola, ki ga je maestralno upodobil dolgoletni Lupov igralec Piotr Skiba. Lupi se je posrečil idealen spoj med natančno, režijsko nadzorovano strukturiranostjo in naravnim kaosom, improvizacijo in naključjem, kar je tudi ena od temeljnih značilnosti njegove estetike. Zanimivo je, da je Lupa doslej večinoma režiral klasične dramske tekste bolj ali manj uveljavljenih avtorjev. Pred nekaj leti pa ga je zamikal Nietzschejev Zaratustra, ki ga je v poglobljenem študijskem procesu skupaj s svojo ustvarjalno ekipo priredil za oder. Zdaj ga obseda fenomen osebe, osebnosti. Odkril je Andyja Warhola, ki ga je povsem fasciniral, nenadoma se je zaljubil v dramsko osebo, v karakter. »Če nekaj mesecev presediš v drugem človeku, ga ne moreš več sovražiti, tudi če je negativec«, je povedal režiser na razgovoru s publiko. Študij za ta maestralni projekt je trajal leto dni, njegovi igralci so povsem predani študiju, iskanju in ustvarjanju – in če nekoliko parafraziram, gre tudi tukaj za neke vrste laboratorij, seveda z drugačnimi izhodišči, metodami in ciljem kot pri Grotowskem, pa vendar.

Projekt Persona je Lupa zastavil kot triptih, ki bo obsegal portrete holivudske zvezde Marylin Monroe, francoske filozofinje in socialne aktivistke Simone Weil ter grško-armenskega mistika in duhovnega očeta G. I. Gurdžijeva.

Prvega od treh delov, Marylin, smo si kot vajo lahko ogledali tudi v tednu ob podelitvi evropkse gledališke nagrade. »Andy Warhol je dejal, da so njegovi filmi filmi o osebnostih – ne o zgodovini ali usodi posameznikov, marveč o osebnosti v vsej svoji neizmernosti – torej če je tvoja tema oseba, je bolje gledati kot pripovedovati zgodbe. Tri fantazije o treh osebnostih poskušajo slediti temu vodilu. To niso zgodbe, temveč situacije, v katerih osebnost postane razpoznavna in se lahko preplete z osebnostjo igralca, ki vstopi v osebno, malone intimno razmerje z njo, v fantastični in tvegani eksperiment zamenjave. Osebno ni zgolj karakter individuuma, temveč tudi njegovo radikalno hrepenenje, njegova ali njena neizpolnjena, a potencialna persona; osebnost je tudi stvar avtosugestije in samoprevare, pa tudi mit, ki se včasih rodi sam po sebi. Vse tri osebnosti, med seboj tako različne in težko primerljive, povezuje želja po prestopanju mej, vizija transgresije pa je samo ena, občečloveška.« Kot vse Lupove predstave tudi Marilyn odlikuje odlična igra, izjemen spoj igranega in igrano-improvizianega, čarobne igralske ekshibicije, brez vsakršne poze in lažne všečnosti, ter brilijantne režijske rešitve, ki se ogibajo domislicam, saj izhajajo iz materije same.

Poleg glavne nagrade je strokovna žiraija letos podelila kar pet nagrad za »novo gledališko stvarnost«. Prejeli so jih: kontroverzni španski režiser argentinskega rodu Rodrigo Garcia (videli smo ga tudi v Ljubljani), ki je na festivalu poskrbel tudi za škandal, saj so v eni njegovih predstav na odru ubili jastoga, ga pred tem ozvočili, potem pa spekli in pojedli. To je povzročilo neizmerno zgražanje hipokritične, puritanske sredine, ki se v isti mah razvaja z enakimi ali podobnimi delikatesami v restavracijah ali doma. Garcia je namen dosegel – provokacija je uspela. Nato belgijski režiser Guy Cassiers, ki stavi na svetlobo in vizualnost sploh (po študiju je vizualni umetnik) in zastavljeno temo rad raziskuje v ciklusih; italijanski režiser, igralec in avtor Pippo Delbono, samouk, ki si je za svoj ustvarjalni opus ustvaril skupino igralcev in amaterjev, predvsem hendikepirancev in marginalcev, s katerimi z relativno všečno estetiko zlahka vstopa v srca publike; francoski režiser François Tanguy in njegov Théâtre du Radeau, ki ustvarja izjemne vizualne fantazije, polne nenavadnih surrealnih podob, čarobno lepe, a nekako prazne in larpurlartistične; in končno izjemen madžarski režiser Árpád Schilling (njegov znameniti Blackland je pred leti gostoval v Cankarjevem domu), ki se je po velikem uspehu številnih predstav svoje skupine Krétakör odločil prenehati režirati, ker v nizanju režij druge za drugo ne vidi več smisla, in se zdaj posveča bolj socioperformativnim video projektom.

Podelitev evropske gledališke nagrade je tudi vsakoletna priložnost, da si povabljena mednarodna, pa tudi domača javnost ogleda gostujoče uprizoritve nagrajenih režiserjev, kar se je letos ob rekordnem številu nagrad »za novo gledališko stvarnost« spremenilo v pravi mednarodni festival.