Kot je pojasnil, je vzgib oziroma občutek umetnika enak, ne glede na njegovo področje ustvarjanja. Vedno se vzpostavlja v stiku z drugim - pri igralcu z gledalcem, pri literatu z bralcem. O teh povezavah je, kot je poudaril, veliko pisal v svojih esejih.
Muck je nastopil v številnih vlogah, kot je dejal, morda celo v 150, saj je igral že v dijaških letih, omembe vrednih vlog je po njegovih besedah okoli 100. V mlajših letih je deloval v več neinstitucionalnih gledališčih, med drugim tudi v treh gledališčih Jurija Součka. Na tisti čas ima, kot je dejal, lepe spomine, saj mu je Souček ob prehodu z akademije na zelo sproščen način odkril nove pristope v igralstvu.
Danes po Muckovem mnenju ni treba več ločevati med osrednjimi in neinstitucionalnimi gledališči, edina razlika je, da slednji ponujajo prostor mladim, še neuveljavljenim ustvarjalcem, da iščejo svoje izrazne poti.
Na vprašanje, kaj meni o nedavni predstavi Jerneja Lorencija Kralj Ubu, ki je v javnosti dvignila precej prahu, je odvrnil, da je za gledališča povsem običajno, da iz različnih vzrokov, od estetskih do političnih ali družbenih, vsake toliko dvignejo nekaj prahu. To je po njegovih besedah pozitivno, saj s tem odprejo vprašanja, kdo smo, kako živimo in kako se odzivamo.
Dramatika je bila svoj čas trdna zgradba, gledališče pa že vse od modernističnih gibanj rahlja trdne strukture in se vedno bolj vzpostavlja kot samostojna umetniška zvrst. Danes so avtorske predstave povsem običajna praksa, če pa se režiser opira na avtorski tekst je dobro, da ohrani osnovno intenco besedila, meni Muck. Ob tem poudarja, da mora tudi sodobni dramatik v svojo pisavo vključiti možnost za iskateljsko gledališko poetiko.
Prav to je po njegovih besedah storil Alfred Jarry v Kralju Ubuju. Tudi sam je v 70. letih zaigral v tej drami na Levem odru ljubljanske Drame, vendar takratna predstava ni bila tako uspešna. "Ni zazvenela v prostoru in času, kot je današnja," je poudaril.
Kristijan Muck je diplomiral leta 1966 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) iz dramske igre. Od leta 1964 je bil član ansambla ljubljanske Drame. Od leta 1980 je poučeval na AGRFT. Kot književnik objavlja poezijo, prozo, eseje in dramska besedila. Je prejemnik več nagrad, med drugim tudi Borštnikove (1974). Izhaja iz umetniške družine. Je pranečak arhitekta Maksa Fabianija, brat ilustratorke Marlenke Stupica in stric pisateljice Dese Muck.