Nepremičnine določajo odnose. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupaj z rastjo gradnje enodružinskih hiš v ameriških predmestjih pojavila generacija visoko izobraženih žensk, ujetih v svojih predmestnih gospodinjstvih, kilometre stran od mestnih središč, obdanih s kupom različnih električnih naprav bele tehnike, ki so bile v času povojnega ekonomskega buma prodajni in oglaševalski hit. V eseju The Feminine Mystique (1963), ki je prejel Pulitzerjevo nagrado in so ga v knjižni izdaji prodali v več kot milijon izvodih, je novinarka Betty Friedan (1921–2006) ta občutek ujetosti predmestnih gospodinj opisala kot »problem brez imena«. Kazal se je v seriji resnih simptomov, kot so anksioznost, nevroza, nespečnost, alkoholizem, celo samomor.

Številne ženske, ki so uspešno končale fakulteto, so na pragu profesionalnih karier raje izbrale življenje, scela posvečeno skrbi za družino. Namesto da bi postale znanstvenice, inženirke ali podjetnice, so izbrale življenje gospodinje. Če bi se posvetile, na primer, fiziki ali arhitekturi, bi bilo to »neženstveno«. Betty Friedan piše: »Neko dekle je zavrnilo znanstveno štipendijo na Johns Hopkinsu, da bi sprejelo službo s polovičnim delovnim časom v nepremičninski pisarni. Pojasnila je, da je vse, kar si želi, točno to, kar si je želela vsaka druga ameriška mlada ženska: da se poroči, ima štiri otroke in živi v lepi hiši v ljubkem predmestju.

Predmestna gospodinja – to je bila sanjska podoba mladih ameriških žensk sredi 20. stoletja in predmet ženske zavisti po vsem svetu.

Predmestna gospodinja, s pomočjo tehnologije sodobnih naprav osvobojena trdega dela. Bila je zdrava, lepa, izobražena, prijazna; skrbela je le za svojega moža, svoje otroke in svoj dom. Našla je pravo ženskost in pravo izpolnitev. Kot gospodinja in mati je bila spoštovana kot partnerica moškega v njegovem svetu. Svobodno je lahko izbirala avtomobile, oblačila, naprave, supermarkete; imela je vse, o čemer so ženske kdajkoli sanjale.

Friedan opisuje, kako je v petnajstih letih po drugi svetovni vojni »feminine mystique«, mitska podoba ženske izpolnitve, postala jedro sodobne ameriške kulture. Milijoni žensk so se zgledovali po stereotipizirani podobi ameriške predmestne gospodinje, ki se vsako jutro pred oknom tipske hiše poslavlja od svojega moža, spusti četico otrok v šolo in se smehlja, ko vleče nov električni sesalec po brezhibnih kuhinjskih tleh. Gospodinje so pekle domač kruh, šivale oblačila in ves dan vrtele nove pralne in sušilne stroje. Posteljnino so menjale dvakrat in ne samo enkrat na teden, obiskovale so tečaje tkanja preprog v izobraževalnih centrih za odrasle in se smilile svojim ubogim, zafrustriranim materam, ki so nekoč sanjale o profesionalnih karierah. Njihove edine sanje so bile biti popolne žene in matere; njihova edina borba pa, da pridobijo in obdržijo svoje može. Niso razmišljale o neženskih težavah sveta zunaj doma; sprejemanje težkih odločitev so prepustile moškim. Ponosne so bile na svojo žensko vlogo in na upravni obrazec vsakič ponosno zapisale: »Poklic: gospodinja.«

Toda Betty Friedan, po poklicu novinarka, je v pogovorih s temi ženskami, ki so izpolnjevale ameriške sanje, kar naprej prepoznavala iste znake – simptome »problema brez imena«.

Če je imela ženska v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja določeno težavo, je vedela, da mora biti nekaj narobe z njenim zakonom ali z njo. Druge ženske so zadovoljne s svojim življenjem, je pomislila. Kakšna ženska pa je, če ne čuti te skrivnostne izpolnitve, ko voska kuhinjski pod? Tako sram jo je bilo priznati svoje nezadovoljstvo, da ni nikoli vedela, koliko drugih žensk je podobno nezadovoljnih. Večina žensk svojega problema ni nikomur zaupala. »V resnici ni nič narobe,« so si kar naprej ponavljale. »Nobenega problema nimam.«

A nekega aprila leta 1959 je Betty Friedan slišala mamo štirih otrok, ki je pila kavo s štirimi drugimi materami v predmestnem naselju, trideset kilometrov oddaljenem od New Yorka, ko je v tonu tihega obupa izrekla besedo »problem«. In druge so brez besed vedele, da ne govori o težavah s svojim možem ali otroki ali domom. Nenadoma so spoznale, da si vse delijo isti problem, »problem brez imena«.

Negotovo so se začele pogovarjati o tem. Kasneje, ko so pobrale otroke v vrtcu in jih odpeljale domov, kjer so zadremali, sta dve izmed žensk izbruhnili v jok, v olajšanem spoznanju, da nista sami.

Betty Friedan je začela spoznavati, da »problem brez imena« delijo številne ženske v Ameriki.

Enaka znamenja je videla v predmestnih rančih in polkletnih hišah na Long Islandu; v New Jerseyju in okrožju Westchester; v kolonialnih hišah v predmestju Massachusettsa; na terasah v Memphisu; v dnevnih sobah Srednjega zahoda. Včasih je Betty Friedan sama začutila problem, ne kot novinarka, temveč kot predmestna gospodinja, saj je v tem času tudi sama vzgajala tri otroke v okrožju Rockland, New York.

Kaj je »problem brez imena«? Kakšen je bil ta problem, za katerega ni bilo besed, ko so ga ženske poskušale izraziti? Včasih je ženska rekla: »Počutim se nekako prazno ... neizpolnjeno.« Ali pa je rekla: »Čutim, kot da sploh ne obstajam.« Včasih je zatrla ta občutek s pomirjevali. Včasih je mislila, da je problem v njenem možu, ali v njenih otrocih, ali da je tisto, kar dejansko potrebuje, preureditev doma, preselitev v boljšo sosesko, afera ali še en otrok. Včasih je šla k zdravniku s simptomi, ki jih je komaj mogla opisati: »Utrujena sem ... Tako se užalostim zaradi otrok, da me to prestraši ... Jokala bi kar brez razloga.« (Clevelandski zdravnik je to poimenoval »sindrom kužne gospodinje«.) Številne ženske so pripovedovale o velikih krvavih mehurjih, ki jim izbruhnejo po rokah. »To pogosto vidim pri teh mladih ženskah s tremi, štirimi, petimi otroki, ki se čez dan pogrezajo v svoja pomivalna korita. Vendar ni zaradi detergenta in ni ozdravljivo z mazili,« je še povedal zdravnik.

Kakšno zvezo ima problem predmestnih gospodinj s stanovanjsko problematiko v Evropi tri četrtine stoletja kasneje? Zdi se, da kar veliko; nekatere samoumevnosti se le stežka spreminjajo. Dobro je, da se jih zavedamo, pa četudi jih morda niti ne želimo spremeniti. Če bi danes opisali stanovanjski ideal, bi bila to za večino še vedno predmestna hiška z vrtom, še posebej za mlade družine z otroki. In tudi danes je samoumevno, da mati posveča več svojega časa skrbi za otroke, moški pa izpolnjevanju svojih kariernih ciljev.

To sicer ni ozaveščeno kot problem, vpeto je v našo vsakdanjo normalnost kot naravno stanje, tako kot sanje o hiški z vrtom. Izrazi se mimogrede, v hitrih opazkah, tako kot tam, ko se Aleks in Mila pogovarjata o svojem deležu v stanovanjski skupnosti Vila blok Evropa.

ALEX: Oprosti, žal mi je, tudi jaz sem nervozen, ja? Reči hočem samo, da če zdajle stisneva zobe, bova v dveh letih iz hudega ven, imeli bomo družino, nepremičnino in jaz opravljeno specializacijo.
MILA: Pa jaz?
ALEX: Izpit prestaviš za eno leto, se vrneš, ga opraviš, in potem imava pred sabo še celo življenje.

Kako samoumevno je, da bo Mila za nekaj časa zamrznila svoje življenje, da se bo posvetila družini, in kako samoumevno je, da se bo Aleks ta čas posvečal svoji obetavni karieri.

Nekatere stvari se niso spremenile. Nepremičnine od nekdaj določajo razmerja v družbi. To velja za ves svet. Izražajo, kdo je v družbi uspešen in kdo ne; kdo bo živel bolj udobno, z dovolj časa za posvečanje karieri in socialni izpolnitvi, in kdo se bo moral ves čas boriti za osnovne pogoje. Uspešnost lastnikov domov se izraža v merilu, ki pogosto presega zgolj eno generacijo; izraža, kako premožni so starši, stari starši. Lastništvo ali nelastništvo nepremičnine je – usodna popotnica za življenje.

Dostopnost stanovanj za različne ljudi je najbolj kompleksna in celostna izkaznica razvitosti in ekonomske, socialne in ustvarjalne zrelosti družbe. V urbanih središčih, kjer je večina možnosti za delo, so cene stanovanj značilno nedostopne. Tam svojo priložnost za visok zaslužek dobijo nepremičninski špekulanti, številni ljudje, predvsem mladi, pa so prisiljeni drugje iskati rešitve svojega stanovanjskega problema. Urbanizma, ki bi skladno s potrebami in občutljivo za kontekst načrtoval prihodnost naših mest, tako rekoč nimamo. Namesto tega imamo nekakšen politični aparat mehke korupcije, kjer se prostor oblikuje glede na višino donacij temu ali onemu klubu. Posledično imamo stihijski razvoj mest in razpršeno pozidavo podeželja, kjer si ljudje sami, kot vejo in znajo, rešujejo osnovne bivanjske potrebe.

Tako nastajajo predmestja, kjer so si ljudje od srede 20. stoletja naprej v lastni režiji postavili svoje hiše, pogosto prevelike vila bloke, namenjene več generacijam. Iz spalnih predmestij vsak dan migrirajo v službo v mesta in nazaj. Toda takšno izolirano programsko coniranje v spalnih naseljih se je izkazalo za neoptimalno, saj ljudje za izpolnjeno življenje potrebujemo stike z drugimi, potrebujemo naključja in priložnosti, ki jih generirajo mesta, raznolikost in živahnost. Prevelike hiše na podeželju danes tako ostajajo prazne, mladi pa v mestih ostajajo brez realnih možnosti za reševanje stanovanjskega problema.

Stanovanjske skupnosti so način, kako skupina ljudi skupaj rešuje stanovanjski problem. Prednost takšnega povezovanja so nižji stroški nakupa parcele, komunalnih priključkov, pridobivanja dovoljenj, deljena odgovornost in življenje v povezani skupnosti, utemeljeni na medsebojni skrbi, zaupanju in spoštovanju, ki omogoča socialno mrežo in varnost. Stanovanjske skupnosti, na primer v obliki stanovanjskih zadrug, so idealen scenarij, ki pa v Sloveniji v realni praksi še ni zares zaživel. Eden izmed razlogov je, da banke ne omogočajo skupnostnih kreditov za takšne gradnje. To pa pri zahtevnem skupnem projektu, kot je večja stanovanjska stavba, dopušča ali še poudarja razlike med člani skupnosti. Skupni projekt zahteva medsebojno zaupanje, to pa vsaj približno enakovreden položaj vseh članov. Toda kaj se zgodi v primeru, da člani niso v enakovrednih položajih, ne ekonomsko, ne socialno, ne generacijsko? Prav s takšnimi medsebojnimi razlikami se sooča stanovanjska skupnost Vila blok Evropa. Kot izpostavi Frenk –

FRENK: Stop. Smo (mi) sploh prava kombinacija?

Zagotoviti pogoje za povezovanje ljudi v skupnostne projekte, kot je gradnja zadrug, je ključno politično vprašanje, ki ga žal ne rešujemo uspešno; pa čeprav v ta namen ustanavljamo številne institucije, celo ministrstva. Takšno povezovanje lahko nastane le v družbi, ki je dosegla enakopravnost na različnih področjih.

Da bi olajšali povezovanje v skupnosti; stanovanjske, pa tudi druge, obstaja nekaj načinov. Rast zaupanja temelji na ustvarjanju priložnosti za delo za vse, ki zmorejo in želijo delati, poleg tega bi za povezovanje v skupnosti lahko nudili ugodnejše bančne kredite, olajšali pa bi lahko zagonetno birokracijo in skrajšali izjemno dolge postopke pridobivanja dovoljenj. Korak v pravo smer bi bil spodbujanje razvoja večjih stanovanjskih projektov, s prilagodljivimi tlorisnimi zasnovami, ki bi ustrezali mladim, pa tudi družinam. Tu pa je pomembno tudi, da se država osredotoči na politike, ki podpirajo enakost spolov na trgu dela, omogočajo dostop do izobraževanja in usposabljanja ter spodbujajo fleksibilen delovni čas. S celovitimi pristopi bi lahko izboljšali dostopnost stanovanj in ustvarili bolj uravnoteženo družbeno okolje.

V težavno situacijo je vpleteno tudi razmerje med spoloma. Pogosto se zgodi, da so še posebej prizadete mlade ženske, saj se še vedno soočajo z manj priložnostmi za napredovanje in nižjimi plačami v primerjavi s svojimi moškimi kolegi.

Šele ko bomo resnično zagotovili enakopravnost, se bomo lahko soočili z vprašanjem, bistvenim za vsako, ne le stanovanjsko, skupnost: kako v različnosti zagotoviti enake izhodiščne pogoje za vse?

Vrnimo se k eseju Betty Friedan, ki se zaključi z ugotovitvijo »Problem brez imena«, ki se danes prebuja v mislih številnih ameriških žensk, daljnosežnejši od izgube ženstvenosti, prekomerne izobrazbe ali zahtevnosti domačega življenja. Je bistveno bolj pomemben, kot si kdorkoli priznava. »Problem brez imena« je ključ do teh drugih novih in starih problemov, ki so že leta mučili ženske ter begali njihove zdravnike in terapevte. Morda je to ključ do naše prihodnosti. Ne moremo več ignorirati tistega ženskega glasu, ki pravi: »Želim nekaj več kot svojega moža, svoje otroke in svoj dom.«

Toda kako doseči nekaj več, če je svoj dom še vedno nerešena uganka? Nepremičnine določajo odnose.

Povezava: PDF gledališkega lista