STA, 28. 5. 2020

Koreografska parafraza Dvojina - Javna površina z izgubljenima popotnikoma o nenavadnostih časa

Na Trgu republike bo danes ob 12. in 13. uri stekla koreografska parafraza, poimenovana Dvojina - Javna površina, ki v okviru serije Dancers Without Answers poskuša slediti nenavadnostim časa, v katerem so se znašli ljudje, in v njem ujeti pogled na dva izgubljena popotnika z rdečimi potovalkami. Dogodek se bo ponovil na različnih lokacijah.
:
:

Urbane koreografije s plesnimi odredi obiščejo mimoidoče in pešce, generične gledalce, ki jih terjajo prijavni obrazci javnih fundacij. S komaj opazno prisotnostjo vdrejo v rutino krajev, ki sicer imajo imena in jih običajno naseljujejo samo hitri prehodi - hipni in rutinski postanki - pred nadaljnjimi opravki. Kadar se gledalec znajde v urbani estetizaciji mesta, se ozre naokoli, saj ga obide tesnoben občutek, da prav vsi okoli njega nastopajo v "njim določeni" koreografiji, je v najavi Društva umetnikov (DUM) zapisal Rok Vevar.

Prvima koreografskima parafrazama Dvojina - Javna površina bodo do 14. junija na različnih lokacijah po Ljubljani sledile druge, ob napovedanem in nenapovedanem času, najavlja in na ogled vabi društvo.

Dogodek se bo ta teden ob podobnih urah odvil še v petek in nedeljo, nato pa še v ponedeljek, 8. junija, ter sledečo sredo, četrtek in petek. Znane lokacije koreografskih parafraz so poleg Trga republike še Kongresni trg, predel Ajdovščina in Cankarjeva cesta. Ker je dogodek zunanji, v primeru močnega dežja velja naslednji termin.

Za idejo in koreografijo je zaslužna koreografinja in plesalka Mateja Bučar v sodelovanju s Katjo Legin ter Natašo Živković. Projekt je del produkcije DUM z medijsko podporo Kina Šiška, omogočajo pa ga Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana, in članstvo v ICONS, Zavod Zet.

Dancers Without Answers je serija sodobnih plesnih del, ki jih je Mateja Bučar pričela leta 2009 in jih od takrat dalje umešča v različne javne urbane prostore, denimo koreografski nastopi Zelena luč leta 2010, Parking packing leta 2012, Neumestljivi, nedoumljivi leta 2013 in Zelena miza leta 2015.

Mateja Bučar s svojo estetsko opno koreografskih formacij, ritmi vsakdanjih opravil in družabnih ritualov, harmoniziranimi kompozicijami kaotičnih prehodov in nefunkcionalnimi, a smiselnimi koreografskimi komentarji arhitekturnih linij gledalcu na zabaven način nadene očala, s katerimi lasten kinetični avtomatizem lahko zagleda kot problem, je še zapisal Vevar.