Še bolj se je dotaknila obiskovalcev petkovega odprtja festivala, ko s(m)o en face zrli na velike fotografije neznanih ljudi, postavljene v živ prostor. On the field (Na polju) ni nikakršna metafora ali nerazrešljiva enigma; je ravno to, kar naslov eksplicitno obljublja: travnat prostor. Umetnika sta razstavo naredila za slovenske goste, ki so na prostem, stoječ na travi, opazovali velike neme slike nekega že minulega trenutka, ujetega v objektiv. O fotografijah ne (iz)vemo nič, obrazi in telesa sicer vsak zase tvorijo izsek zgodbe iz preteklosti, vendar nepremičnost in ujetost na platno opozarjata na ˝mrtvost˝.
Skrivnost fotografije in fotografiranja, katerih produkt je ujetost neke sekunde, da bi se jo večno spominjali, je postavljena na živo, ozelenelo površino. Ravno odmik, distanca od trave in na njej postavljenih fotografij pa za hip ponovno oživi tudi razstavljene podobe. Igra narave je veličastna, pogled, ki zajame tako zeleno površino kot platna, je pogled skozi čas, ko nam fotografije postanejo bolj domače, sodobnejše in dogodek na njih postavijo v sfero neminljivega. Možnost proste izbire opazovanja – odvisna od posameznikove zavzetosti in stopnje radovednosti – oživlja objekte (platna, ki prikazujejo subjekte), ko jih postavi na travo, živo naravo.
Instalacija s poučno, malodane (spontano) pedagoško notico, precej inovativno postavi travo v funkcijo odra. S tem ogrodje (tokrat narava namesto zbitih desk) postane medij – sicer res odvisen od posameznikove percepcije - in z nami uspešno »manipulira«; tako kakor ljudje vse prevečkrat skušamo ukaniti biotop. Vendar gre tu za pozitivno preigravanje naravnih zakonitosti: prikliče že zdavnaj pozabljen (na fotografijo posnet) moment, za katerega se zazdi, da lahko traja še mnogo dlje. Sprehod skozi paleto fotografij je lahko zgolj sprehod, oddih, a je že nekaj korakov vstran dovolj, da pripelje do zavedanja o konotativnem pomenu projekta, o bivanju in minljivosti, o (pre)potrebnem vzajemnem sodelovanju z naravo. Še vedno pa je – našemu mačehovskemu ravnanju navkljub - in bo narava v prednosti: ta je večna, se obnavlja, orumenelo listje kmalu ozeleni, posušena trava doživi preporod z dežjem. Človek je, ali pa ga ni.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov