Režiser Paolo Magelli je izbral nedokončano dramo Luigija Pirandella zaradi njenega odkritega sporočila oz. kritičnega razmišljanja o položaju umetnosti danes. Italijanski režiser z bogato dejavnostjo v državah bivše Jugoslavije si je skupaj z Oliverjem Frljićem zamislil projekt v sklopu programa Re-Discovering Europe, ki je nastal s sredstvi Creative Europe. Nastala je tako predstava petih manjšinskih gledališč, ki bo gostovala na odrih vseh sodelujočih ustanov (in drugje) v znamenju ustvarjalne zaveze in konkretnega sodelovanja. Projekt predvideva tudi vrsto spremnih dogodkov, ki bodo v vsakem mestu drugačni. Gledališki podvig so soustvarili Slovensko stalno gledališče, Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca (ki je glavni nositelj projekta s svojo Italijansko Dramo), Nemško gledališče v Temišvaru (Romunija), Madžarsko gledališče Kosztolányi Dezső iz Subotice (Srbija), Narodna inštitucija Albansko gledališče, Skopje (Makedonija). Predstava je doživela premiero 2. marca na Reki in Trst bo prva etapa njene mednarodne turneje.

Velikani z gore je drama iz leta 1936, ki jo je Pirandello napisal potem, ko je ugotovil, da je bila navidezna revolucionarna moč fašizma v resnici prevara. Tedaj je napisal besedilo, ki z metaforo izoliranih gledališčnikov v magičnem svetu zapuščene vile govori o agoniji umetnosti, ki ne najde prostora v mestu in torej v družbenem sistemu, ki ne razume in noče razumeti njenih sporočil. Je zgodba o skupini potujočih igralcev, ki ne najdejo odra za svojo uprizoritev in se zato zatečejo v vilo, v kateri bivajo bizarne osebe in čarovnik Cotrone. Grofica, ki vodi skupino igralcev, želi uprizoritvi predstavo, ki jo je zanjo napisal pesnik samomorilec. Umetnost igralcev si želi stika z ljudmi, čarovnik pa jih skuša prepričati, naj raje živijo v magični in sanjski dimenziji, daleč od realnosti. Predstava je namenjena Velikanom z gore, ki je ne bodo razumeli, saj imajo veliko moč, a zelo nizko izobrazbo ter občutljivost.

Režiser Magelli je povedal, da se strahovi Pirandella danes ponovno pojavljajo v podobnih razmerah, saj tako v tridesetih letih kot danes doživljamo vzpon ksenofobičnih revanšizmov. Velikani so simbol nevidnih gospodarjev (mednarodno gospodarstvo, pokvarjena politika), ki manipulirajo mase brez kritične in etične zavesti in vodijo svet v pogubo. Mednarodna koprodukcija je simboličen odgovor na aktualno stisko s sodelovanjem petih gledališč, ki prinašajo na oder svojo specifično identiteto in dokazujejo, da so različni jeziki znamenje svobode, bolj kot ovira pri medsebojnem razumevanju. Predstavo se izvaja v italijanščini, slovenščini, albanščini, madžarščini in nemščini, z italijanskimi in slovenskimi nadnapisi.

Na odru igra trinajst igralcev: Daniel Dan Malalan in Doroteja Nadrah (tržaška publika jo je spoznala v lanski predstavi Plešasta pevka) za Slovensko stalno gledališče, Mirko Soldano, Giuseppe Nicodemo in Ivna Bruck za reško Italijansko dramo, Aniko Kiss in Boris Kučov iz madžarskega gledališča v Subotici, Xhevdet Jashari in Fisnik Zeqiri albanskega gledališča v Skopju, Silvia Török in Richard Hladik nemškega gledališča v Temišvaru, in še Italijana Valentina Banci ter Mauro Malinverno. Izvirno glasbo podpisuje dvojica Ivanka Mazurkijević - Damir Martinović Mrle, scenografijo pa Aleksandra Ana Buković in Lorenzo Banci. Kostumografka je Manuela Paladin Šabanović, oblikovalec luči pa Dalibor Fugošić.

V dogodek bo v petek, 9. marca ob 17.30 uvedlo srečanje v Narodnem domu v ulici Filzi 14, kjer bo gledališki kritik Roberto Canziani vodil pogovor z režiserjem Paolom Magellijem. Malo presenečenje pričakuje obiskovalce sobotne premiere, ko bo v gledališču, pred predstavo in sicer ob 19.30 na sporedu kulinarični del mednarodnega projekta, z naslovom Performative Kitchen, ki je potovanje med specialitetami držav, ki sodelujejo pri gledališki predstavi. V nedeljo, 11. marca ob 11.00 pa bo sledilo srečanje v foajeju parterja Kulturnega doma, kjer bo nedeljsko kavo tokrat vodila novinarka Patricija Maličev, ki se bo pogovorila z ekipo koprodukcije.

Vrednotenje manjšinskih gledališč je za režiserja Magellija nujno in zelo pomembno dejanje, kot je tudi sam poudaril v gledališkem listu predstave z besedami: »Vemo, da mračni dnevi potolčejo kogarkoli, a dejansko bijejo predvsem nebogljene ljudi. Jasno je, da so manjšine povsod po Evropi »šibka realnost«. In večine (torej: velikani) to šibko realnost komajda tolerirajo. Velikani nočejo in ne morejo razumeti šibke realnosti, ker ne dojemajo glasu demokracije in, ko ga že dojamejo, pobesnijo. Jasno je torej, da je šibka realnost manjšin ključna vojska odrešitve naše demokracije.”