V tem obdobju Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Jordan obravnavajo tri temeljne prelomnice - v sedemdesetih, v devetdesetih in danes.

"Zgodba v sedemdesetih predstavlja metaforo življenja v času, polnem brezskrbnosti, velikih načrtov znotraj hladne vojne in vsega ostalega. V letu 1996 smo za prikaz devetdesetih in prehoda Slovenije v demokracijo uporabili naš maturantski ples - točko v življenju, ko se zdi mogoče vse. O današnjem dogajanju pa verjetno ni treba veliko govoriti, saj dovolj povedo že okoliščine same po sebi," je pojasnil Jordan.

Predstava izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo, so zapisali v zavodu Bunker, koproducentu projekta.

"Morilec brez razloga je bil izhodišče, iz katerega smo izhajali. Bolj kot sami zgodbi, ki jo je napisal Ionesco, smo sledili dramaturgiji oziroma idejam teksta. [...] Vsekakor pa to ni uprizoritev tega teksta," je še pojasnil Jordan.

Scenografijo in oblikovanje svetlobe je prevzel duo son:DA, dramaturgijo je zasnovala Andreja Kopač, kostumografijo pa Mateja Benedetti.