V drami Strahovi Henrik Ibsen na sceno postavi nesreče človekovega vsakdanjika – prešuštvo, možnost incesta, zunajzakonske zveze, dedne bolezni, zablode neznanja, evtanazijo kot rešitev; večinoma so še kako del našega vsakdanjika tudi danes. Strahovi imajo nasprotnika v predstavniku vere, ki ne razume ničesar in nikogar, ki ima vsakič napačno mnenje in napačno presoja ter končno poskrbi za največjo nesrečo v okolju, za katero naj bi »skrbel«. Vsi strahovi niso kos škodljivcu, ki predstavlja največjega od vseh strahov, vero.
Pastor Manders je ključni lik Ibsenove drame, tisti, ki strahove draži in jih žene, da blodijo naokrog, strašijo in uničujejo človeštvo, ki bi brez omejitev in cenzur, brez vere in cerkve že našlo način, da preživi nesreče in zablode. Zoperstavljen mu je lik Helene, ki je razumna in razume, odpušča in maščevanje preobrača v korist: mati, ki bo sposobna tudi skrajšati trpljenje svojemu sinu Oswaldu. Njeni posegi v svet so zasnovani na opazovanju in sočutju. Pastor in Helene nista sovražnika: ona zgolj mirno in sistematično spodkopava njegove blodnje in se, ko ga ni več na sceni, sooča z novimi enako kot prej – zavestno in sebi v škodo. Helene je edina, ki vidi strahove, stara božanstva, zablode verstev, vraževerje, neprepoznavanje sočloveka, motive, ki bi jih bilo mogoče premagati s toleranco, previdnostjo in mirno politiko, s premišljevanjem. Helene je moderna v pravem smislu besede, ker verjame, da arhaično, nepremišljeno, kruto in škodljivo lahko postane stvar preteklosti, če le vsi v to zavračanje vložijo delček svojega življenja. Ona sama je vložila vse in ne obžaluje. Na koncu jo čaka še zadnji, najhujši izziv: njena življenjska drža obeta, da ga bo rešila brez spotikanja ob verska pravila in nečloveške prisile, brez strahu pred strahovi.
Drama se dogaja v mestecu ali vasi na skrajnem koncu fjorda, kamor sonce redko in za kratek čas posije. Ko je Oswald hudo bolan, kliče Sonce: čeprav se to res pojavi nad planinami, ki obkrožajo fjord, njegova mati ve, da gre za izgubljanje razuma – verjeti v Sonce ni primerno v tem koncu sveta.
Ali so za nesreče krivi grešniki ali tisti, ki dovoljujejo grešnikom, da nekaznovano nadaljujejo in poglabljajo svoje grehe? Pastor Manders se v drami izkaže za glavnega zlodeja. Helene ga v dolgem pogovoru, ki obsega celo prvo dejanje, vodi od ene do druge situacije v preteklosti in mu pokaže, kako napačno je vsakokrat stvari razumel in ukrepal. Ni razumel, da je bil njen pokojni mož kompulzivni lažnivec in prešuštnik. V najhujši krizi je pobegnila od doma in Mandersu razkrila svojo naklonjenost: to je z gnusom zavrnil in Helene se je vrnila domov, da bi doživela največje ponižanje s strani moža. Služkinja je zanosila z njenim možem, Helene je našla rešitev, a pastor Manders tega seveda ni prepoznal. Zavetišče, ki se bo imenovalo po njenem ničvrednem soprogu, je zgradila zato, da bi njen sin ne dobil denarja, ki bi ga po njenem pokvaril: pastor ji svetuje, naj zavetišča ne zavaruje, ker bi s tem menda žalila vero v boga. Pastor Manders sovraži preprostega delavca, ki je sprejel nosečo služkinjo in ima rad njeno hčerko kot svojo: osovraženi bo prevzel krivdo pastorja, ki je nehote zanetil požar v zavetišču. Helene in njen sin ne mislita, da je zunajzakonska zveza nekaj nedopustnega, pastor je zgrožen. In ko izve, da je Oswald verjetno neozdravljivo bolan (dedno po očetu), bo Helene in njenega sina zapustil. Za pastorjem ostajajo človeške razvaline ... Pogovor med Helene in pastorjem lahko razumemo kot neusmiljen Helenin obračun z vero in cerkvijo – a na vsak nov dokaz, da ni imel prav in da je bila njegova presoja napačna, se pastor takoj, brez refleksije in kesanja, z isto strastjo preganjanja greha vrže na naslednjega krivca. Pastor je primer strategije trde ideološke linije, kjer je celotna miselnost usmerjena v obrambo, na račun resnice, logike in humanosti. Helene je bila večkrat obtožena greha: ona se zaveda pravil, ki jih predpisuje krščanska morala, priznava svoje napake in išče način, da jih popravi – pastor nikoli. Neomajen in prepričan, da je poklican človeška življenja usmerjati, oblikovati in kaznovati po volji boga, gre naprej v svojem poslanstvu. Težko je najti primerljiv lik v zgodovini evropske drame, saj pastor svojega hinavskega obraza nikoli ne obrne k publiki in ne pojasnjuje svojih motivov. Njegova nevednost je nedolžna, možnost pravega komuniciranja z drugimi nepovratno izgubljena. Pastir duš svoje ovce, če ga hočejo poslušati, brezkompromisno pelje v prepad.
Drugi razdiralec je Regine, hči Heleninega moža in Oswaldova polsestra. Brat je podedoval očetovo bolezen, ki se je ne omenja, a se da slutiti, da gre za sifilis, sestra očetovo sebičnost in brezobzirnost. Oswald je zanjo sprejemljiv, dokler se ji z njim obeta pobeg v Pariz: ko ostane samo še možnost, da ga neguje do konca, odide. Če smo sprva pripravljeni verjeti, da Regine njen očim, za katerega verjame, da je njen oče, ogroža, in se bojimo možnega incesta, nas obnašanje preprostega delavca prepriča v nasprotno. On si želi zgraditi zavetišče za stare mornarje, Regine pa si želi lažjega in ugodnejšega življenja. Čeprav je živela pri Helene in bi se lahko ob njej naučila drugačnih ambicij in sprejemanja življenjskih odločitev, je njena narava podobna naravi njenega očeta in matere: lahkomiselna, sebična in brez vizij. Je res dediščina, tista osebna in telesna, nepremagljiva?
Oswald je odgovor na to vprašanje, brezupen in končen: mati ga je že kot dečka poslala v oddaljen, lepši svet, poln vznemirljivega življenja. Ker ga nič ni moglo rešiti očetovega prekletstva in domačih strahov, se mora vrniti domov, da tu umre brez kakršne koli lastne krivde. Ibsen se je seveda motil glede narave sifilisa, njegove nalezljivosti in dednosti. Primerljivost z aidsom je očitna, saj gre pri obeh boleznih predvsem za družbeni simptom, stigmo, ki se za posameznika konča tako, kot si želi družba, s smrtno kaznijo. Oswaldov spomin na očeta je boleč: dal mu je pipo in deček je po začetnem užitku dolgo bruhal. Za Helene je bil to očiten znak, da oče sinu ne bo prizanesel: dediščina bolezni pa se ne da odpraviti z odhodom in prisilno pozabo. Predestinacija? Ibsenovi strahovi ne določajo posameznika na tako dolge steze: gre za navade, skrbno prikrite in omejene na dom, vsakdanje družinske nesreče, ki se pretakajo iz ene generacije v drugo in ostajajo iste, ker se družba ne spreminja. Za nespreminjanje družbe in za bolezni, ki se selijo iz ene generacije v drugo, je odgovoren sistem, ki dopušča stigmatiziranje brez sočutja, moraliziranje brez premišljevanja, obsojanje brez raziskovanja. Z drugimi besedami – za takšno družbo je odgovoren pastor. Oblast je daleč, prav tako divja množica – močni dejavniki iz drugih Ibsenovih dram. Tukaj je pastor, ki ohranja vse nepravičnosti in prikriva vse grehe, če se le družina – lupina družine – ohrani. Oswald je tudi sam imel izkušnje, ki bi lahko izzvale bolezen, a je niso: Ibsen hoče kot greh izpostaviti tisto, kar krščanska hinavščina ohranja doma, v družini, v srčiki ideološke naracije. Bolezen je tam, kjer je Oswaldov oče lahko živel dvojno življenje, navznoter kot pijani frustriranec brez vseh ambicij, oportunistični seksualni predator, ki lastnega otroka sadistično sili v zanj neprijeten eksperiment, na zunaj pa kot ugleden član družbe, zaščiten z denarjem in nazivom. Patriarhalna pošast je svoje želje in svoje hrepenenje vpela v meščansko življenje v zakotnem kraju: ne izbere izhoda, ki zahteva pogum, ne izbere tveganja, radoživi hinavec vse svoje fantazme izživlja doma, in tako je vse na videz v redu. Veliko manj škode bi bilo, če bi odšel, priznal svoje notranje stanje in živel v zunajzakonski zvezi ali kakšnem drugem grehu: prikrivanje greha je greh vseh grehov. Pastorjev svet nujno izziva ta primordialni greh in z njim strahove, znak grešnega molka in potrebe, da se nekje nekaj pove, pokaže, razkrije.
Helene, razumna in pogumna ženska, poskuša strahove odklanjati, preganjati in se jih v bistvu ne boji: strahovi samo odražajo tisto, kar ona že ve. Vsi njeni postopki so usmerjeni v to, da nihče ne utrpi škode, še posebej psihične. Prešuštva svojega moža prenaša – kaj ni pastor, sicer na vulgarno patriarhalen način, rekel, da se žena ne sme vtikati v početje svojega moža? Ko pride do katastrofe oz. služkinjine nosečnosti, se spet razumno odzove – služkinjo odpravi z doto človeku, ki jo hoče vzeti. Ne vemo sicer, kako je Helenin mož sprejel takšno razrešitev: verjetno kot še eno udobnost, ki mu jo patriarhat omogoča. Zaposli hčerko svojega moža, da bi jo zaščitila in ji omogočila drugačno družbeno okolje. Svojega sina pošlje na šolanje in v širni svet. Vse, kar je dobro, veljavno in vredno, je za Helene zunaj, onkraj planin, v svetu Sonca. Sama mora ostati med strahovi, da bi vse to organizirala. Enkrat je poskusila najti ljubezen, a se ni izšlo. Vsemu temu navkljub Helene ni težavna mati, svojemu sinu ne zameri svobodnejše ljubezni v preteklosti, ni posebej zgrožena nad možnostjo delnega incesta, če bi mu ta prinesla srečo. Vse naj bo podrejeno svobodi odločanja in razmahu njegove umetniške žilice, doma ali v Parizu. Njen položaj v pogovoru z dvoličnim in neosveščenim hinavcem pastorjem dojemamo tudi kot oportunistično prenašanje koristnega dejavnika v družbi. Pastorja neizogibno potrebuje pri izvedbi svojega projekta prenosa umazanega moževega denarja na dobrodelno ustanovo, zavetišče. Zanjo je to tudi priložnost, da poravna račune z osebo, ki jo je očitno razočarala kot moški, kot mislec in kot duhovnik. Helenino vodenje pogovora s pastorjem je skoraj pogovor sodnega preiskovalca s kriminalcem – le da kriminalec pri tem misli, da je sodnik. Ona ga vodi skozi svojo preteklost, ki je tudi njegova preteklost. Ob vsakem primeru, ki ga omeni, se razkrije in razgali ubogost pastorjevega duha. Njeno superiorno vodenje preiskave se vsakič konča s tem, da on nečesa ni opazil in ni razumel. V vsaki epizodi, ko krivda in nedolžnost zamenjata mesti, pastor ob tem najde tudi njen greh in vsakič Helene prizna svojo odgovornost in možne napake ter se spravljivo kesa. Ni dvoma, da je njeno kesanje iskreno, pogovor teče tako, da v vsaki naslednji zgodbi pastor pade še nižje v svoji zaslepljenosti. Helene je mojstrica besede in v tem pogovoru se njen lik oblikuje kot povsem sokratovski: sogovornika usmerja po poti, ki ga vodi do lastnega odkritja resnice. To je utopičen projekt in ona se tega dobro zaveda: če bi pastor res uspel videti sebe, bi to bil čudež. Ostaja predvidljiv, a dosegljiv cilj: pastor se pokaže takšen, kakršen je. Helene maščevanje nad svojim soprogom izvaja rafinirano, po njegovi smrti in na simbolni ravni, tako da ne škoduje niti njegovemu spominu. Ko resnični motiv ustanovitve zavetišča obenem z resnico o moževem življenjskem slogu razkrije pastorju, bi njemu že moral zazvoniti kak zvonec – pa se to ne zgodi. Pogovor je namreč, razen urejevanja poslov, namenjen razkritju njega samega in njegove krivde. Helene kaže patriarhatu njegov grozljivi obraz, pokaže, kako je pastor s svojim ne-vedenjem poglobil, če že ne povzročil trpljenje, njeno in drugih, ki naj bi bili predmet njegove/božje ljubezni. Cenzurirana in z meščansko moralo zatrta seksualnost je Helene prizadela tako znotraj kot zunaj zakonske zveze: v določenem smislu sta jo enako ranila soprog in pastor. Tolažbo je našla v materinstvu, a ne na račun svobodne izbire svojega sina – nasprotno, prav s tem, da mu je odstirala vse možnosti lastnega izbora. Tu se spomnimo Čehova in njegovega lika matere v Utvi, ki talentiranega sina Konstantina Trepljeva ne spusti v življenje iz sebičnosti, koristoljubja in vulgarnega skopuštva ...
Oswald se vrne domov, ker je bil zaradi bolezni izvržen iz sveta, v katerem se je začel uveljavljati. Povratek ni iskanje nove moči za vrnitev v ta svet, v borbo, ampak potreba, da umre obkrožen z ljubeznijo. Za kratek čas se mu zazdi, da je povratek v življenje možen z novo ljubeznijo: tu mora doživeti dvojno razočaranje, zaradi vladajoče morale in zaradi sebičnosti ljubljene ženske. V tragični ironiji se njegovo duševno zdravje ruši in telo prepušča bolezni. Na Helene je, da dokonča tragedijo in omogoči sinu nebolečo smrt in z njo poslednje dostojanstvo brez predsmrtnega telesnega poniževanja. Bo Helene zmogla to zadnjo razumno presojo? V življenju ni intimno podlegla nobeni meščanski ali verski prevari, nista je zlomila ne mož ne pastor. Dvoma tu ne bi smelo biti.
Drama Henrika Ibsena se iz nadute pozabe druge polovice 20. stoletja vrača v popolno norost prve četrtine 21. stoletja. V njegovem času je meščanski svet razpadal in procesi krvavih sprememb so se že začeli, preden se je nad Evropo spustila najbolj uničujoča od vseh do tedaj znanih vojn, ki na videz ni izhajala iz realnih konfliktov in ni padla na že pripravljena tla sovraštva in predvidljivosti. Danes živimo v svetu, v katerem sploh ne moremo razumeti, da spremljamo enake postopke, enake priprave in enako predvidljivost, kot so bili tisti, ki so napovedovali drugo svetovno vojno. Morali bi živeti v urejenem kapitalističnem svetu, v katerem ni prostora za probleme Ibsenovih junakov, a kapitalizem v svoji s pohlepom motivirani konservativni revoluciji uporablja vsa sredstva totalitarnih režimov, ki naj bi jih bodisi krvavo bodisi v rokavicah premagal. Z drugimi besedami, problemi Ibsenovih junakov – patriarhat, meščansko-krščanska hinavščina, prešuštvo, zunajzakonska zveza, dedne bolezni, evtanazija so spet tu, v polnem sijaju in agresivni bebavosti zloveščih ljudi, ki bi radi izničili antifašistično, oktobrsko in še francosko revolucijo, ne pa tudi nacistično perverzijo nacionalizma. Imamo vse in ibsenovski problemi se nam zdijo še najbolj humani in univerzalni. Radi bi jih občutili in urejevali, medtem pa človeški voz hiti v prepad iracionalnosti in tudi naravnih katastrof.
Podoba Helene v hiši v mestecu na koncu fjorda je obenem virtualna realnost, ki jo v svoji slepoti edino vidimo in obenem želimo – upravičeno, bolje to kot kaos in mrak. Helene je imela izhod (ki ji ga je pastor zameril, zaradi česar je stopila nazaj in se pokesala) – brala je neke knjige. Sonce je bilo v fjordu, tudi ko ga ni bilo. V ta kotiček njenega sveta ni mogel vdreti nihče, niti pastor, saj je vsaka prebrana knjiga že bila njena in je pozivala na branje drugih knjig. Pravzaprav niti ni pomembno, kaj je Helene brala. Njena rahločutna narava je vedela, kako brati, in branje je bogatilo njeno naravo. Nedvomno tudi iz branja izhaja njen svobodni duh, ki ga privošči tudi vsakemu drugemu. Iz branja izhaja tudi spoštovanje umetnosti, ki si jo je izbral njen sin, od tod izhajajo strpnost, odpuščanje, ljubezen do resnice, logika, tudi vse tisto sokratovsko. Iz knjig izhajajo vprašanja in prepričanje, da pravila niso to, kar pove cerkveni administrator, tudi po obilnem kosilu ne.
Torej ja, mogoče se je umakniti v lastno zavetišče in pomagati ljudem, deliti skrbi in ljubezen, videti dlje in misliti bolje. Ali je to dovolj za preživetje ob nasilju in neumnosti, ki obstajata in pridobivata moč edino, če se širita? Seveda ne. Ali bodo prebrane knjige pomagale pri neposrednem soočanju s takšno močjo? Niti najmanj. Najhuje je seveda to, da program umika iz sveta v intimnost in branje, ki na koncu edino pomaga k učinkovitemu uporu, zahteva tisto, česar nimamo – čas.
Izgubljen je čas, ki ga je kapitalizem uporabil za grandiozno prevaro, za konstrukt sveta, v katerem so glavne vabe plehek užitek, sebičnost, neznanje, posest, sovraštvo, zavist, laž in brezmejna globalna poplava prostaštva in bebavosti. Za kapitalizem je bilo nujno, da ljudi naredi neumne. V našem delu sveta, da bi pozabili na dostopno in brezplačno šolanje in zdravstveno varstvo, globalno, da bi izpustili iz rok najmočnejše in najdostopnejše sredstvo izobraževanja, splet, in ga prepustili plitvi neumnosti, kot glavno sredstvo poneumljanja. Kapitalizem je izpeljal revolucijo, človeštvo je porinjeno na rob brezna, ne ugonabljajo ga le človeške ostudnosti, ampak predvsem in še veliko bolj ubijalska narava. In kapitalizem še vedno računa s tem, da bo velik del težav rešen z zmanjšanjem števila ljudi, za katere se nekaj proizvaja in s katerimi je treba nekaj proizvajati, kar je vedno predrago, in prodajati, kar je vedno prepoceni. Za današnji kapitalizem je dovolj, da ima serviserje, vojake, orožje in prostor. Množice so drage in nevarne, ekspanzija se mora končati: paradoksalno bi zmanjšanje prebivalstva na denimo 1,5 odstotka (bogati + sluge) današnjega stanja zagotovo rešilo veliko ekoloških problemov ... Ali res mislimo, da to še nikomur ni padlo na pamet?
Helene na koncu fjorda za računalnikom ni utopična rešitev. Helene, ki s pomočjo razuma in znanja pripelje lokalnega veljaka, oblastnega ali cerkvenega, do samorazkritja pred publiko, je daleč najučinkovitejša politika, če je v publiki nekaj razumnosti, ki bo zahtevala več znanja. Torej so Strahovi politična drama?
Nedvomno so. Pogovor, ki ga Helene vodi s pastorjem, je šolski primer politične aktivnosti državljana v povprečni državi parlamentarnega sistema danes. Okoliščine prisile političnih funkcionarjev, od občinskih do parlamentarnih, da se začnejo srečevati s svojimi volivci zunaj predvolilnega cirkusa, so lahko zelo različne: vabilo na prijetno kosilo je ena možnost, za politike performans cenenih parol hvaležnemu občinstvu. A ko je enkrat prisoten, lahko politiku ljubeznivo pojasnimo, da ga bomo pravzaprav izpraševali v prisotnosti lokalnih in drugih novinarjev. Izurjeni in dogovorjeni sokratovski izpraševalci potem stopijo na sceno, šele na koncu (če sploh) pridejo zahteve. Zahteve je najlažje postaviti v polni javnosti. Kar se parlamenta tiče, bi morda končno lahko organizirali en pameten referendum, s katerim bi zahtevali dan javnega pogovora z državljani. Od države bi morali zahtevati, da zaščiti državljane z ukrepi, ki so v njeni domeni: zdravstvo, šolstvo, mediji. Nihče v imenu trga ali svobode izražanja ne sme biti žrtev zapostavljanja ali ukinjanja zdravljenja, omejevanja dostopa do šolanja ali nasilnega poneumljanja in ustvarjanja kolektivne agresije. Ali bo morda linč svoboda izražanja?
Globine Ibsenove psihološke, družbene in izrazito politične drame morda danes beremo bolj večpomensko kot prej, saj je svet obenem večji, ko gre za podobe, znake in dokumente, in manjši, ko gre za razdalje. Pomen osamljenega razuma na koncu fjorda je gotovo večji, pa še ženski je. Intimno je politično, spomnimo se. Ibsen in drugi zaskrbljeni modernisti na prelomu 20. stoletja so na srečo še vedno na razpolago za branje in učenje, stoletje in več pozneje.