Predstava je nastala v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre v sodelovanju z Ustvarjalnim centrom Krušče ter partnerskima organizacijama Bunker in Nagib. Kot piše v najavi, predstava krade filmu, uporablja pop in dela vse, kar je v njeni moči, da bi se zgodilo gledališče. "Žonglira teme ženske in življenjskih sokov, doma, družine in odsotnosti."

Kot navdih za predstavo so služile kratke zgodbe avtoric, ki se dotikajo omenjenih tem.

Prostor za izvedbo sta koncipirala Tomi Janežič in Branko Hojnik, ki je bil tudi scenograf, za kostume je poskrbela Marina Sremac, za oblikovanje zvoka pa Tomaž Grom.

Studio za raziskavo umetnosti igre je zavod za kulturno dejavnost, ki se ukvarja z umetniško, pedagoško, raziskovalno in rezidenčno dejavnostjo na področju igre. Od leta 1996 je realiziral več mednarodnih projektov, kot so gledališke koprodukcije, raziskovalni in izobraževalni programi, umetniške izmenjave in rezidence, ter v Sloveniji gostil tako pedagoge in strokovnjake s področja psihodrame kot umetnike z vsega sveta.

Veliko svojih dejavnosti izvaja v okviru delovnega centra na Kruščah, zaselku v bližini Cerknice, kjer so leta 2018 ustanovili Studio za raziskavo umetnosti igre - Društvo za umetniško raziskavo, kreacijo, rezidenco in edukacijo Krušče.

Katja Legin Ustvarjalni center Krušče vodi skupaj z gledališkim režiserjem Janežičem, s katerim je sodelovala tudi kot dramaturginja. Diplomirala je iz plesa na konservatoriju Laban v Londonu, zatem je bila članica mednarodne plesne zasedbe EnKnapGroup z umetniškim vodjem Iztokom Kovačem. V dveh letih s skupino je kot plesalka sodelovala s številnimi domačimi in tujimi koreografi in režiserji.

Kot performerka je sodelovala z večino slovenskih koreografinj in koreografov ter soustvarila nekaj avtorskih predstav, nazadnje predstavo Oh, kako zelo običajno, ki je bila izbrana za letošnji plesni bienale Gibanica. Društvo za sodobni ples ji je leta 2017 podelilo posebno nagrado Ksenije Hribar po izboru komisije.