"Če je Sofokles pisal o ljudeh, kakršni naj bi bili, je Evripid pisal o ljudeh, kakršni so. V tem je neverjetno sodoben," je v sredo na novinarski konferenci povedala režiserka Livija Pandur. Manj znano Evripidovo intimno dramo, nastalo leta 438 pr.n.št., je za uprizoritev pripravila z avtorico priredbe in dramaturginjo Lado Kaštelan s Hrvaške.

Alkestida žrtvuje svoje življenje za šibkega moža in namesto njega prostovoljno odide v podzemlje, da ga reši smrti. Srboriti polbog Heraklej pa z nepovabljeno gostjo ni zadovoljen, zato jo odslovi in vrne v življenje, so zgodbo povzeli pri festivalu.

Uprizoritev se po režiserkinih besedah ukvarja z obrnjenim pogledom mrtve Alkestide na življenje brez nje same. "Ukvarjamo se z neko temeljno odločitvijo v življenju, z nekim eksperimentom, kaj se zgodi, če lahko daš življenje za nekoga drugega. To vprašanje se zdi na videz enostavno, seveda pa je, ko se zgodi, zelo mejno, zelo radikalno," je povedala Livija Pandur. Po njenih besedah se tako ukvarjajo z vprašanjem, ali je v neki brezpogojni ljubezni možna odločitev za smrt namesto ljubljene osebe.

Kot je razkrila glavna igralka, Alkestida ne govori veliko. Ima začetni govor, v katerem predstavi vse dvome, nato pa do konca predstave molči. "Kar pa še ne pomeni, da ne postavlja vprašanj," je povedala Katarina Stegnar. Alkestido je po njenih besedah mogoče interpretirati na več načinov, lahko tudi kot preračunljivko, ker gre v smrt pred možem. Njihova predstava se s tem ni ukvarjala, pač pa s samo odločitvijo in njenimi posledicami.

K uprizoritvi je režiserka povabila stalne gledališke sodelavce: scenografa Svena Jonkeja iz skupine Numen, glasbeni duet Silence in fotografa Aljošo Rebolja. Kostumografinja je bila Danica Dedijer. Za zvočno kuliso predstave sta glasbenika Boris Benko in Primož Hladnik ustvarila avtorsko glasbo, pri kateri sta se ozrla tudi v glasbeno tradicijo Dubrovnika.