Etnobotanični zvočni dogodek Polifonični vrtinec je zvočni vrt, zasajen z valovanji v telesih rastlin. "Za ustvarjanje glasbe so signali rastlin spremenjeni v zvok s patentirano tehnologijo sonifikacije. Razumevanje rastlin kot aktivnih udeležencev v procesu ustvarjanja glasbe odstira pogled na naravo in našo vlogo v njej," v napovedi premiere pojasnjuje Karmina Šilec.
Polifonični vrtinec je po njenih besedah polje, ki nudi razmislek o tem, kdo in kako ima nadzor nad človekovo reproduktivnostjo. Za sonifikacijo so uporabili teloh, smrdljivi brin, bršljan, cipreso, glog in druge rastline, ki so znane iz različnih receptur za "zdravljenje ženskih bolezni".
Hibridni vizualni prizor Pharmakeia je vrt rastlin, ki ne rastejo, ne venejo, ne dihajo, a so vseeno del narave. "Ne bivajo biološko, ampak simbolno. Umetno so ustvarjene in živo prisotne. Njihovo življenje prihaja iz kode. V mikrorobotski koreografiji gibanje rastlin nima biološkega smisla, temveč je proces, ki vzpostavlja v vlogo postnaravne entitete. Ko se premaknejo, a niso žive, so telo brez glasu - in ravno zato dobijo moč. Opozorijo na razmerja med znanjem, oblastjo, nadzorom, naravo," pravi avtorica.
Tehnološko usmerjena instalacija po njenih navedbah prepleta sodobne teorije naturalizma in odpira vprašanja o vzpostavljanju zavezništev z nečloveškimi bitji.
Konceptualna instalacija Rekompozicija nastaja kot odraz solastalgije, čustvene bolečine, ki jo ljudje doživljamo, ko se domače okolje spreminja na za nas neugoden način. "Razpoka med prisotnostjo rastlin in odsotnostjo znanja je ustvarila občutek kulturne solastalgije: vrt je fizično še tukaj, a duhovni in praktični pomen, ki so ga nekoč nosile rastline, se razkraja. Solastalgija v Rekompoziciji ni le okoljska, temveč tudi etnobotanična - žalovanje za odnosom med ljudmi in rastlinami, ki je bil nekoč temelj vsakdanjega preživetja in odločitev," pravi Šilec.
V Rekompoziciji se skozi fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih, prostor za shranjevanje glasbe prenese iz oblaka v rastlino in nadzor nad podatki preide od velikih korporacij k posamezniku, pojasnjuje.
Idejna zasnova, glasbena kompozicija in besedila so delo Karmine Šilec. Živa Horvat je ustvarila songe, bioakustične zvoke sta pripravila Andrej Kobal in Karmina Šilec. Ob elektronski glasbi bo v projektu sodeloval tudi ansambel Kebataola, in sicer v zasedbi Mojce Borko, Eve Germ in Ane Sandrin.
Scenograf je Dorian Šilec Petek, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec zvoka Danilo Ženko. Razvoj mikrorobotike je delo Jerneja Ženka.
Zbirka Javno telo postavlja pod drobnogled človeško ranljivost za razna prepričanja ter nevarnost pred tesno povezavo avtoritete, ideologije in tehnologije. Umetniški projekti preizprašujejo družbene pritiske, ki nas oblikujejo in vplivajo na naše odločanje ter spodbujajo k razmisleku o družbenih normah in možnostih njihovega preseganja.
Prvi del zbirke, s premiero oratorija Pisma matere aprila letos, je skozi arhivski spomin pripovedoval okruške življenjske zgodbe Marie de l'Incarnation ter govoril o družbi in družbeni vlogi žensk.